Slovenski alpski smučarji so odpotovali na olimpijske igre pripravljeni slabše, kot so si želeli in kot je kazalo še kakšno sezono prej. Niti en slovenski smučar ne sodi v krog ožjih favoritov za osvojitev kolajne. Negativna vest januarja, najpomembnejšega meseca v svetovnem pokalu, je bila, da Štefan Hadalin iz osebnih razlogov prekinja sezono. Da je popotnica še slabša, je tik pred odhodom poskrbel pozitivni test na koronavirus Martina Čatra, ki se je v zadnjih mesecih kazal v najlepši luči v svoji karieri, če odvzamemo predlansko zmago v Val d'Iseru, ki se ji ni nikoli več približal.
Žan Kranjec v Pjongčangu četrti
Žan Kranjec je edini slovenski alpski smučar, ki se je v tej sezoni v olimpijski disciplini uvrstil na zmagovalni oder. Lepotna napaka tretjega mesta na oktobrskem uvodu sezone v Söldnu je, da ima veleslalomski uspeh Vodičana že dolgo brado, medtem ko se je na zadnjih preizkušnjah kazal v precej slabši luči. Le še decembra se je v svoji paradni disciplini uvrstil na rep najboljše deseterice, sicer pa je dosegal slabše uvrstitve, s katerimi že nekaj časa ni več član elitne veleslalomske sedmerice. Devetindvajsetletni alpski smučar v tej sezoni tudi ni napredoval v slalomu, kjer si je sicer priboril solidno startno številko, a je na petih tekmah le enkrat osvojil točke svetovnega pokala.
Kljub slabšim rezultatom od pričakovanj je Žan Kranjec na Kitajsko odpotoval optimističen. »Nekaj treningov, ki sem jih z nekaterimi najboljšimi smučarji na svetu opravil v Kranjski Gori, je bilo zelo dobrih. Vrnili so mi prave občutke. Prepričan sem, da se lahko z njimi v Pekingu borim za najvišja mesta. Res je sicer, da si največ zaupanja športnik pridobiva z dobrimi rezultati, a tudi treningi igrajo zelo pomembno vlogo,« sporoča Žan Kranjec. »Veseli me, da olimpijske proge ne pozna nihče, zato bomo imeli na njej vsi enake pogoje. Po drugi strani si nihče ne želi takšnih iger, kot bodo letos. A na te stvari športniki nimamo vpliva.«
Zmagovalec dveh veleslalomskih tekem svetovnega pokala bo nastopil na svojih tretjih olimpijskih igrah. V Sočiju si je nabiral izkušnje, pred štirimi leti v Pjongčangu pa je bil med vsemi slovenskimi alpskimi smučarji najbližje osvojitvi kolajne, saj je na veleslalomu zasedel četrto mesto. Od bronaste kolajne Francoza Alexisa Pinturaulta ga je ločilo 42 stotink, še štiri več do srebrnega Norvežana Henrika Kristoffersena, medtem ko je bil v Južni Koreji razred zase Avstrijec Marcel Hirscher.
Najbolje gre Ani Bucik
Po zbiru točk v svetovnem pokalu je za zdaj v tej zimi najuspešnejša slovenska alpska smučarka Ana Bucik. Od štirinajstih nastopov v tej sezoni, se le na uvodni tekmi v Söldnu in paralelni preizkušnji v Lechu ni uvrstila na drugo progo oziroma v izločilne boje, ničlo pa je vpisala na drugem veleslalomu v Courchevelu, kjer je odstopila na drugi progi. Štirikrat, trikrat v slalomu in enkrat v veleslalomu, se je uvrstila med najboljšo deseterico ter v Kranjski Gori (peto mesto) in v San Vigiliu (deveto mesto) dosegla svoji najvišji uvrstitvi v svetovnem pokalu. V letošnjem koledarskem letu Ana Bucik na petih tekmah svetovnega pokala nikoli ni bila slabša kot dvanajsta.
»Olimpijske igre prihajajo ob pravem času. Vzdušje v reprezentanci je dobro, na treningih nam gre dobro, sem zdrava, nasploh se počutim odlično. Rezultati mi dvigajo samozavest. Olimpijske igre so posebna tekma. Moja naloga je, da svoje delo opravim dobro. Ali bo to zadoščalo za deseto mesto ali kolajno, bomo videli kmalu,« je pred odhodom dejala 28-letna Ana Bucik.
Novogoričanka se spominja, da na zadnje olimpijske igre, ki so hkrati njene edine, ni odpotovala dobro pripravljena. Dosegla je povprečne uvrstitve, a je zanjo pomembno, da je doživela izkušnjo, na podlagi katere bo lahko v Pekingu napadla vidnejše rezultate. Najboljša v Pjongčangu je bila v alpski kombinaciji, kjer je zasedla enajsto mesto. V zadnjih štirih letih je izgubila pogum v hitrih disciplinah, s katerim je nase opozarjala v preteklosti, ko se je prav v alpski kombinaciji v Lenzerheideju edinkrat doslej uvrstila na zmagovalni oder.
