Na trenutke se mi zdi kar malo krivično, da me vsi sprašujejo le o tej tekmi. Bilo je še toliko drugih lepih rezultatov, kolajn s svetovnih prvenstev, tudi zmag v svetovnem pokalu, zdaj pa me večinoma res sprašujejo le o tem. Včasih imam občutek, kot da se je zgodilo včeraj in je prav neverjetno. Že tri dni po tekmi, ko sem bila v bolnišnici v Vancouvru, sem se pogovorila sama s sabo in svojo ožjo ekipo. Prišli smo do zaključka, da se nekatere stvari pač zgodijo in zato se nikoli nisem spraševala, zakaj se je to moralo zgoditi prav meni. Tudi zdaj, ko gledam to nesrečo pri ogrevanju, si rečem, da se je to zgodilo z namenom in nekomu, ki je to znal prenesti. Na koncu sem imela celo srečo, da sem sploh lahko šla na start.
V Vancouver ste odšli kot ena glavnih favoritinj za zlato kolajno v sprintu, vedeli ste tudi, da bodo to vaše zadnje olimpijske igre. Kako ste se soočili s tem pritiskom in pričakovanji javnosti?Za mano sta bili dve neuspešni olimpijski zgodbi, zato smo si z ekipo naložili še malo več bremena in smo predvsem delali, da bi zmagala na 30 km klasično, zato me vsa ta pričakovanja javnosti niti niso toliko obremenjevala. Meni je bilo logično, da bom prišla do kolajne v sprintu. Tisto leto sem bila v življenjski formi, z ekipo smo prav vse podredili nastopu na olimpijskih igrah, praktično smo bili celo leto izolirani, na zunaj pa smo delovali kot dobro namazan stroj.
Ne moremo ravno reči, da so bili vaši prejšnji nastopi na OI spodleteli, v Salt Lake Cityju ste bili sedmi v zasledovalni tekmi in osmi na 10 km klasično, v Torinu šesti na 10 km in osmi v sprintu.Ko si enkrat tako blizu kolajne in ostaneš brez nje, je zadeva spodletela in to se je meni zgodilo predvsem v Torinu. O tem, ali je bil razlog v meni, smučeh ali drugih okoliščinah, lahko razpravljamo, vendar sem sama imela odgovore na to. Vedela sem, da ni bila napaka v meni, da je šlo za okoliščine in tudi zato sem šla v Vancouver prepričana, da mi bo uspelo. Po Torinu sem sprejela dejstvo, da bo pot, da pridem do olimpijske kolajne, malo daljša, tudi bolj trnova. Je pa tako, da če delaš vse prvič, če si v tem prvi, je bistveno težje, kot če imaš koga, po katerem se lahko zgleduješ. Spomnim se, kako sem morala ljudi okoli sebe prepričevati, da tudi če prihajaš iz Slovenije, lahko uspeš.
Ali bo imela Anamarija Lampič, ki bo v Pekingu sodila v najožji krog kandidatk za olimpijsko kolajno v sprintu, prav zato, ker ste kolajno osvojili že vi, štiri leta pozneje v Sočiju pa tudi Vesna Fabjan, kaj lažjo pot?Zagotovo ji bo lažje, kot je bilo meni, saj ve, da lahko tudi Slovenke v teku na smučeh posegamo po kolajnah. Seveda, pritisk je vedno, ampak ko že imaš nekoga, ki mu je pred tabo že uspelo, ti je vsekakor lažje. Ni pa lahko, kajti nihče ne ve, kaj se dogaja v posameznikovi duševnosti. Delno se to da kontrolirati s psihologom, toda tudi oni nimajo vpliva na to, kaj se dogaja s posameznikom, še zlasti v najbolj stresnih trenutkih. Veliko dejavnikov bo, ki bodo v Pekingu vplivali na končno razvrstitev. Vemo, da nihče še ni nastopal na olimpijskih progah, saj ni bilo generalke, nihče ne ve, kako bo z vremenom, kakšen bo sneg, kako bo deloval servis. Prav zato sem vesela, da bo na OI številna tekaška zasedba. Morda se nekomu to zdi čudno, ampak več kot ima ekipa tekmovalcev, več ima lahko spremljevalnega osebja, kar je pri tekačih na smučeh in biatloncih zelo pomembno. Lahko si najboljši, toda če nimaš dobro pripravljenih smuči, ti to ne pomaga prav veliko.
Ali lahko favoriti za kolajno odmislijo pričakovanja javnosti?Lahko si sicer rečemo, da bomo to odmislili, vendar se to ne da. Vedeti morate, da ne gre samo za pričakovanja javnosti, medijev in podobno, največkrat si tekmovalci sami dajo to breme in razmišljajo o kolajni. Če resno računate nanjo, če imate priložnost, da jo osvojite, ste hočeš nočeš s tem obremenjeni. Tudi če zavestno to ne vpliva na vas, pa v podzavesti zagotovo. Na srečo je Anamarija drugačna od večine, ker je ves čas nasmejana in pozitivna. Ena od njenih prednosti je tudi v tem, da že ima kolajne s svetovnih prvenstev, da je že osvojila mali kristalni globus v sprintu in zato obremenitev ne bo tako velika.
Žal je prišlo do zapleta pri Evi Urevc, ki je prebolela covid-19 in je na Kitajsko odšla z zamudo in šele na kraju samem bomo videli, koliko moči ji je bolezen vzela.Žal Eva ni bila ne prva ne edina, ki se je morala soočiti s temi težavami, zato tega ne bi tako tragično jemala. Na srečo se ji to ni zgodilo v Pekingu, tako da ima še vedno nekaj časa, da se vrne v formo. Verjamem, da lahko z Anamarijo še vedno visoko posežeta v ekipnem sprintu, kjer bodo lahko odločale tudi stvari, na katere ne bosta imeli vpliva. Smuči sem že omenila, tudi sama proga, ki Anamariji bolj ustreza, tu je še nadmorska višina, na kateri Eva ni prav veliko tekmovala. Skratka, odločalo bo veliko detajlov, kar seveda velja tudi za posamični sprint.
Oče modernih olimpijskih iger baron Pierre de Coubertin je za olimpijske igre dejal: »Pomembno je sodelovati, ne zmagati!« Seveda to že dolgo ne velja več. Tudi midva sva večkrat omenjala le boj za kolajne, pa tudi sicer je uradno geslo olimpijskih iger Citius, Altius, Fortius (Hitreje, višje, močneje). Ampak ali ni to odmik od izvorne olimpijske ideje?V vrhunskem športu že nekaj časa velja, da igra glavno vlogo denar. Tega ne moremo več izničiti. Že v mojih časih je na rezultate veliko vplivalo to, ali ima ekipa denar ali ga nima. V bistvu gre samo za to, koliko hočemo verjeti v čistost športa. Skušam biti realna, ampak me boli, čeprav si po drugi strani rečem, Petra, daj, ne bodi naivna. Bila sem naivna v času svoje športne kariere, ampak takrat sem morala biti, kajti če ne bi bila, bi po vseh četrtih, petih mestih že zdavnaj vrgla smuči v kot in bi delala kaj drugega. Zato je danes velik zalogaj otroke prepričati, naj ostanejo »naivni«, toda po drugi strani je to veliko bolje, kot da jih posrkajo internet, socialna omrežja ali še kaj hujšega, zato je šport še vedno čudovita alternativa. Vendar na začetku brez pričakovanj vrhunskih rezultatov. Prvi cilj bi moral biti, da otroke umaknemo od odvisnosti od digitalnih medijev.
Toda ali ne delamo napake tudi mediji, ko ves čas poudarjamo samo boj za kolajne? Morda se premalo zavedamo, da je že sama uvrstitev na olimpijske igre velik dosežek za vsakega športnika, ki se je moral odreči marsičemu, da je prišel do tega?Tako je, že to bi morali ceniti. Pa ne gre tu samo za športni dosežek, vprašamo se lahko tudi, kaj smo s tem rešili, koliko otrok lahko s športom rešimo od odvisnosti od ekrana, da ne rečem od metadona ali drugih drog. In to je ta poanta. Da ne govorim o vseh teh nasmehih, veselju, ko se nekdo uvrsti v olimpijsko reprezentanco in zastopa svojo državo. To so ravno tako močni čustveni naboji kot takrat, ko osvojiš olimpijsko kolajno. Srečni ste, uspelo vam je in to, da se nekdo uvrsti na olimpijske igre, bi morali slaviti kot uspeh.
Čeprav sva ugotovila, da je uspeh že vsaka uvrstitev na olimpijske igre, se morava na koncu še enkrat dotakniti kolajn. Koliko slovenskih napovedujete v Pekingu?Zagotovo pri skakalcih, ker kolikor dobivam informacije iz tujine, imajo druge ekipe veliko težav, tako da naši, ki so v odlični formi, zagotovo lahko posežejo po kolajnah. To velja tako za skakalce kot za skakalke. Potem je tu še Anamarija, pa Tim Mastnak, ki je trenutno tudi v vrhunski formi, in mislim, da je na progi, kjer bodo olimpijske igre, že zmagal. Žal pri alpskem smučanju nimamo kakšnega izrazitega favorita, morda pa kdo preseneti. Ampak zame so zmagovalci vsi, ki bodo v Pekingu branili slovenske barve. Zavedati se moramo, da se je vredno truditi in to ponotranjiti, kajti ni vedno samo kolajna tista, ki na koncu šteje. Pomembna je pot!