»No, tako je to, da še danes s svojo družino, sinom in vnuki delam slaščice,« je Petar Tutovac lani razlagal novinarjem Slobodne Dalmacije. Kljub visoki starosti je bil namreč dejaven v družinskem slaščičarskem podjetju Pertu v Požarevcu, kjer je živel. Tutovac je bil namreč eden najpomembnejših jugoslovanskih industrijskih slaščičarjev, ki je bil tudi dolgoletni direktor podjetja Bambi v Požarevcu, kjer delajo slovite kekse plazma.
Od izdelovanja košar do Kraša
Rodil se je v Podgradini blizu Opuzena na Hrvaškem. »Sem iz kmečke družine. Po vojni je moj oče delal tudi kot gradbenik. Čeprav ni imel šole, je postal poslovodja. Sem najstarejši od osmih otrok,« je pred leti razložil v intervjuju za RTV Biser. Želel je postati mornar, a se je s trinajstimi leti izučil za pletarja ter začel plesti košare, v katerih so nosili kruh. Toda s svojim poklicem ni bil zadovoljen. Zato se je leta 1949 prijavil na razpis tovarne piškotov Kraš. Od vseh prijavljenih sta bila izbrana le dva, ki sta se lahko vpisala v prvo slaščičarsko šolo v Jugoslaviji. Bila sta prva šolana industrijska slaščičarja v Jugoslaviji. In naj se sliši še tako nenavadno: recept za legendarno domaćico je bil njegova zaključna naloga višje slaščičarske šole. Tedaj seveda ni vedel, da bodo ti piškoti postali eni najbolj priljubljenih piškotov v Jugoslaviji.
A ne glede na uspeh piškotov domaćica, ki so jih začeli izdelovati leta 1957, Petar Tutovac ni ostal v Zagrebu. Ker ni našel stanovanja za svojo družino, se je preselil nazaj v rodno dolino Neretve in v Čapljini v tovarni piškotov Lasta postal tehnični direktor. Tedaj so tam pekli kruh in oblate, zadolžen pa je bil za razširitev proizvodnje. In jo je razširil – ker je v tistih krajih veliko fig, se je odločil, da bodo začeli peči piškote, polnjene s figovo marmelado. Tako so nastali piškoti štrudli s figo, ki so tudi še vedno med priljubljenimi piškoti z območja bivše Jugoslavije.
Pocenil italijanske plasmone
Kariera ga je nato pripeljala v Srbijo, v Leskovac, kjer so v tamkajšnji tovarni želeli izdelovati grisine, a niso vedeli, kako. »Prišli so pome, mi rekli, da naj začnem proizvodnjo grisinov, mi dali stanovanje in obljubili, da bodo zaposlili tudi ženo,« je razlagal. Grisini so bili velik uspeh, a še večji ga je čakal sedem let pozneje, leta 1964, ko je v Požarevcu nastala tovarna Bambi. In piškoti plazma, ki se po kultnem statusu lahko kosajo z domaćico.
Zgodba o piškotih plazma se je sicer začela že pred drugo svetovno vojno v Italiji, ko so bili izjemno priljubljeni piškoti plasmon, katerih glavna sestavina je izolat mlečnih proteinov. Prodajali so jih kot odlične za otroke in nosečnice. Petar Tutovac je poznal te piškote in odločil se je, da bodo nekaj podobnega izdelovali tudi v Požarevcu. »Oblika in poimenovanje res nista moja, toda recept je,« je zatrdil. To je res, saj naj bi v znamenju jugoslovanskega varčevanja drage sestavine italijanskega recepta zamenjal s cenejšimi: namesto plazme so uporabili sojino moko, namesto masla rastlinsko mast, namesto ječmenovega sladu dekstrozo. Italijani so se sicer pritožili zaradi podobnosti z njihovimi piškoti, a so se dogovorili, da jih v Italiji ne bodo prodajali.
Petar Tutovac ni patentiral niti enega svojega proizvoda. Kot je dejal za Slobodno Dalmacijo, so bili namreč to drugi časi, ko se znanja ni skrivalo, temveč se ga je delilo: »Vedno sem menil, da vse, kar počnem, vse recepture in vsi izdelki pripadajo ljudem, da se tako krepi moč in ugled naše države. To so bili časi, ko so bila v veljavi neka druga pravila, odnosi med ljudmi pa so bili drugačni.« mah