Letošnja produkcija Anton Podbevšek Teatra nosi skupni naslov Vključeni in izključeni. Ravnatelj novomeškega gledališča Matjaž Berger napoveduje štiri produkcije, vezane na določeno izključenost, ki skušajo pogledati, kdo je ta, ki izključuje, in kdo je izključen.
(Ne)vidni baletni svet
Prva bo 15. marca na sporedu plesna predstava Skrito, avtorski projekt prvakinje ljubljanskega baleta, koreografinje in režiserke Sanje Nešković Peršin v koprodukciji APT in Plesnega Teatra Ljubljana. »Za izhodišče smo vzeli vmesne prostore baletnega sveta, ki so praviloma občinstvu nevidni, a zanj konstitutivni. Gre za tiste točke, pri katerih svet, v katerem vladajo trma, struktura, pravila, naleti na človeško naravo,« pravi avtorica.
Ustvarjalci predstave so navdih našli v baletnih vsakdanjih dogodkih, odnosih, izkušnjah. Te banalne situacije so skušali privesti do abstrakcije, se od njih oddaljiti in s tem nekako preseči utesnjujoče občutke in pravila. »Gre za neka intimna preizpraševanja naših izkušenj, ki so včasih smiselna ali pa nesmiselna. Zgodbe smo 'popačili', jim dali neko novo interpretacijo, skušali narediti vidno, kar je nevidno,« dodaja. Poleg nje bodo na odru nastopili še trije plesalci, igralec Luka Bokšan in glasbenik Davor Herceg.
Levitan Vitomila Zupana po Bergerjevo
V maju se na odru APT obeta predstava Levitan v dramatizaciji Eve Mahkovic in režiji Matjaža Bergerja ter v koprodukciji APT in kostanjeviške galerije Božidarja Jakca. Levitan avtorja Vitomila Zupana je, kot pravi Berger, eden najslavnejših zaporniških romanov v slovenski literaturi. Roman z avtobiografskimi prvinami govori o sedemletnem bivanju Jakoba Levitana v slovenskih zaporih.
»Iz zapora je Levitan oziroma Zupan dobesedno stopil skozi velika vrata na slovensko literarno sceno kot nekdo, ki je premaknil slovensko literarno podzemlje in mu dal popolnoma nove dimenzije. Strast do realnega, neprilagojenost, uporništvo, etika, pripadnost so stvari, ki me tu zanimajo,« pojasnjuje Berger. Podnaslov Komentirana izdaja nakazuje povezavo z enim najodmevnejših del francoskega filozofa Michela Foucaulta Kaznovanje in nadzorovanje, ki govori o panoptikumu, vezanem na nadzorovanje v zaporih in obči družbi.
Ko ženska (spet) postane nevidna
Režiserka Ivana Djilas pa bo konec oktobra na oder gledališča APT postavila Nevidno žensko hrvaške pisateljice, novinarke in esejistke Slavenke Drakulić. Kot pravi Djilasova, je prišel čas za pogovor tudi o tem, da ženske nismo le ena skupina, enotna, vse enake, ampak so znotraj te skupine tudi različne izkušnje. »Velika skupina smo ženske v drugem delu svojega življenja, zrelem, starejšem obdobju. In takrat se pojavi neki strašen občutek, ki ga poskušaš ignorirati, hkrati pa morda nimaš časa zanj, kajti vse življenje se boriš, da si sploh videna – ko postaneš spet nevidna, ko nisi več mlada, zanimiva ženska, nisi več energična, angažirana ženska, polna energije in prihodnosti,« pravi.
Slavenka Drakulić piše prav o teh občutkih, ko ženska ponovno postane nevidna. Gre torej za zgodbo o dveh tabujih, enem, ki je trenutno 'in', to je ženska, in drugem, ki ni 'in' ne pri moških ne pri ženskah, torej o staranju, še pravi Djilasova.
(Tragična) usoda moških likov
Zadnja bo predvidoma konec novembra na vrsti Krvava svatba po tragediji Federica Garcie Lorce v režiji Yulie Roschine in dramatizaciji Ane Lasić. Roschinova se tako poglablja v vzorce patriarhalne družbe, ki jih še dandanes občutimo tako ženske kot moški. »Čeprav se Krvava svatba še vedno dotika usode ženske, neveste, ki se na dan svoje poroke ne poroči z izbranim ženinom, ker jo ugrabi drugi moški, sem se začela spraševati in zanimati za usodo moških likov, kajti njihova usoda v tej zgodbi je tragična. V tej študiji me tako najbolj zanima, kako patriarhalni sistem, ki je še vedno prisoten, vpliva in nezavedno vodi moške, njihovo vedenje, približevanje ljubezni in strastem.«
Kot pravi, se Krvava svatba najbolj ukvarja s strastmi in ljubeznijo, pri čemer je veliko vprašanje, koliko ljubezni v tej zgodbi sploh je.
