Ob težavah, ki so tako kot celotno avtomobilsko industrijo prizadele tudi novomeško tovarno Revoz, je bilo v zadnjih dneh veliko govora tudi o renaultu twingu, ki ga izdelujejo prav v Novem mestu, konec prihodnjega leta pa bo dočakal svoj konec. Gre za tretjo generacijo tega mestnega malčka, ki so ga v zadnjih dveh, od leta 2007, izdelovali zgolj pri nas. A čeprav je twingo tretje in prej predvsem druge generacije močno zaznamoval proizvodnjo avtomobilov na Slovenskem, je bil daleč najuspešnejši, najpriljubljenejši, najinovativnejši – skratka v vseh pogledih »naj« – tisti prve generacije. Tega so, z le manjšimi vmesnimi popravki, izdelovali kar poldrugo desetletje, s čimer spada med Renaultove avtomobile z najdaljšo proizvodno dobo, skupno so jih naredili kar 2,6 milijona primerkov, letos pa ta avto praznuje tudi 30. rojstni dan.
»Srečni« avtomobil
Omenjeno pomeni, da so twinga svetu prvič razkrili leta 1992, njegova zgodba pa se je kakopak začela prej. »Že leta 1986 smo se začeli poigravati z idejo o zabavnem majhnem avtomobilu. Projekt smo poimenovali W60, šlo pa je za avtomobil v obliki kombilimuzine. A takrat je bil Renault v precej slabem finančnem položaju, zato smo idejo dali v zamrzovalnik. Ko se je Patrick Le Quement pridružil Renaultu, pa je ta zamrzovalnik odprl,« se je spominjal Yves Dubreil, glavni vodja projekta prvega twinga. Omenjeni Le Quement je bil sicer vodja oblikovanja, Renaultu pa se je pridružil leta 1988 in kmalu izvedel, da imajo shranjenih nekaj zanimivih idej za projekt majhnega avtomobila, ki pa jih iz različnih razlogov niso razvijali naprej. Pri čemer sta mu bila zanimiva predvsem dva, pa čeprav se glede na njegov opis tega ne bi dalo sklepati – za enega, avtor katerega je bil Marcello Gandini, je namreč dejal, da ga spominja na mravljinčarja, ki ga je nekdo z lopato močno udaril po gobcu, za drugega, pod katerega se je podpisal Jean-Pierre Ploue, pa, da gre za namrščeno malo stvarco. A je pri tem vseeno dodal, da skriva ogromen potencial. »Ta mi je bil posebno zanimiv, ker je šlo za kombilimuzino z zelo zaobljenimi linijami. Na hitro sem skiciral spremenjeni sprednji del avtomobila, ki je kasneje postal glavna značilnost twinga, avtomobila z majhnim 'smejočim se' obrazom, s skoraj človeškim izrazom. Twingo je bil 'srečen' avtomobil,« je pred časom povedal Patrick Le Quement.
A to, da se je sam povsem zagrel za idejo majhne kombilimuzine enoprostorskih lastnosti, še ni bilo dovolj. Julija 1989 so namreč pri Renaultu naročili raziskavo med potencialnimi kupci, ki je dala vse prej kot spodbudne izsledke. Približno četrtina se je v avto sicer naravnost zaljubila, drugi četrtini je bil prav tako všeč, a z zadržkom, kar polovica pa je dejala, da bi se zanj odločila »samo prek svojega trupla«. Vodilni možje pri Renaultu so bili vse prej kot navdušeni in polni pripomb k videzu. Zdelo se je, da projekt ne bo ugledal luči sveta, nato pa je Le Quement svojemu šefu poslal pismo z vsebino: »Največje tveganje je, da nič ne tvegamo. Prosim vas, da se odločite za instinktivno obliko in ne za uničevalni marketing.« In odgovor ga je razveselil: »Absolutno se strinjam z vami!«
»Twingomanija«
Twingo je svojo predstavitev dočakal na pariškem salonu leta 1992, odziv pa je bil neverjeten. »Razstavna prostora Peugeota in Citroëna, naših glavnih tekmecev, sta samevala, okrog našega pa se je vseskozi gnetla množica ljudi. Kasnejša raziskava je pokazala, da je kar 20 odstotkov obiskovalcev na salon prišlo samo zaradi tega, da bi videli twinga, mediji so vse skupaj poimenovali 'twingomanija'. Sam česa takega nisem doživel ne prej ne potem, bilo je noro,« se je spominjal Dubreil, vse skupaj pa se je seveda poznalo tudi pri številu naročil.
Na začetku prodaje je bil twingo na voljo le v štirih barvah, pri čemer so se najbolj klasičnim izognili. »Želeli smo si veselih barv in se skušali izogniti dolgočasnim,« so razložili. Avto je poganjal 1,2-litrski bencinski motor s 40 kilovati (55 konji) moči (druge so dodali kasneje), kupce pa je veselilo, da je imel serijsko zatemnjena stekla in brisalec na zadnji šipi, kar takrat ni bilo običajno. Instrumentna plošča je bila centralno nameščena, zadnje sedeže pa je bilo, sprva za doplačilo, kmalu pa serijsko, mogoče raztegniti in premikati na veliko načinov, s čimer se je ustvarilo tudi improvizirano ležišče za dva. Prav tako je bil twingo na voljo s platneno streho, s katero je bil kot nekakšen polkabriolet, glavna prednost pa je bila za njegovo dolžino (3,43 metra) neverjetna prostornost. Tako niti ne čudi, da so ga v nekem spletnem mediju, v katerem so se ga spomnili pred kratkim, poimenovali kot »zadnji avtomobil, ki smo mu lahko rekli, da je znotraj večji kot na zunaj«.
