Načeloma je slednjemu težko ugovarjati, toda pomislimo na odziv ZDA, če bi se Kuba, Venezuela ali še kaka druga latinskoameriška država s prorusko politiko recimo želela varnostno povezati z Rusijo in na svojih ozemljih namestiti rusko varnostno infrastrukturo – orožje. Nekaj takega je Kuba že poskusila leta 1962 in vemo, kako se je končalo; na koncu sicer hvala bogu dobro, s sovjetskim odstopom od namere po namestitvi jedrskih raket na karibskem otoku v zameno za zagotovilo ZDA, da slednjega ne bodo napadle, in z umikom ameriških tovrstnih raket iz Turčije. A 13 dni je svet zadrževal dah. Grozil je neposredni spopad med najmočnejšima jedrskima velesilama. Sama sreča, da rdeči telefon med Kremljem in Belo hišo ni pregorel in da so radijske zveze med sovjetskimi ladjami, ki so prevažale projektile, in Moskvo delovale brezhibno. Po ukazu iz Kremlja, tik pred trkom z ameriško pomorsko blokado, so se ladje ustavile in se vrnile domov.

Fragment zgodovine nekdanje hladne vojne med zahodom in vzhodom, ki ga ne gre pozabiti, ker se nekaj podobnega dogaja danes, 60 let pozneje, le da so vloge obrnjene. Tokrat ne rinejo Rusi k ameriškemu ozemlju, temveč Američani k ruskemu. In z njimi ali bolje za njimi tudi Evropejci, ne da bi kdor koli – mislim na institucionalne kroge – vsaj malce pomislil na to, da bi tudi Ruse povabili medse, da bi Rusijo vsaj vprašali, ali bi si želela v Evropsko unijo. Da ni le evropska, ampak tudi azijska država, ni odgovor. Turčijo bi sprejeli, če ne bi Erdogan lomastil po vrednotah EU, kot to rad počne.

Torej, za in ne z Američani rinejo, kot sem dejal, tudi Evropejci. Da, ker vso to igro diktirajo iz Washingtona. Evropski partnerji v Natu temu le sledijo. Pa medklic: čemu dva odgovora, ameriški in zavezniški? Če bi bile ZDA enakopravne s preostalimi članicami povezave, bi zadostoval le eden – Natov. Toda vemo, da ni tako, da nekdo vendarle poveljuje, da svoje najprej pove poveljnik ladje, za njim pa kot papagaj preostali člani posadke, ki molče izvršujejo ukaz. In če se obrnem proti domu, vprašanje Toninu in Logarju, ali ju je kdo sploh pobaral, kako odgovoriti Moskvi? Pa če je, ali sta onadva povprašala še koga, recimo parlamentarni odbor za zunanjo politiko ter skupino prijateljstva z Rusijo? Ni mi znano, da bi.

ZDA in Nato, kot rečeno, zavračajo varnostne zahteve Rusije. »Vabimo jo k dialogu,« pravi generalni sekretar zavezništva Stoltenberg, »lahko se pogovarjamo o temah, kot sta nadzor nad orožjem in razoroževanje, a se ne odpovedujemo temeljnim načelom iz atlantske pogodbe na čelu s 5. členom o vzajemni obrambi, niti o politiki odprtih vrat novim članstvom«.

Iz Washingtona in Bruslja torej zaušnica Putinu. Ali bo kaj odgovoril in ponudil še drugo lice ali bo mobiliziral še dodatnih 100.000 vojakov in aktiviral jedrske silose? Grandiozno bi bilo, ko bi, sklicujoč se na Stoltenberga o politiki odprtih vrat, naslovil v Bruselj prošnjo za članstvo Rusije v povezavo. Nič hujši avtokrat ni od Orbana in Morawieckega. Pa še Kitajsko bi včlanili. Vsi veselo v Nato in svet bi bil rešen vsaj do zatona človeštva zavoljo podnebja. No, šalo na stran, situacija je taka, da govoriti o potrebi po novi Jalti ni tako bogokletno. Če se ima ponoviti Kuba '62, ob akterjih, ki jih poznamo in ki niti slučajno niso na ravni Kennedyja in Hruščova, bi raje videl vrh velesil o novi varnostni arhitekturi Evrope, če že ne kar sveta.

Našim doma, oblasti, politični opoziciji in javnosti, pa sledi poziv k ponovnemu razmisleku o članstvu v Natu. Gibanje Glas ljudstva je vsem strankam, ki nameravajo tekmovati za aprilski vstop v državni zbor, med kopico programskimi idejami podalo tudi tisto o razpisu referenduma o omenjenem članstvu. Naj poziva ne sprejmejo le v Levici, dragi kulovci in spoštovani Robert Golob. Pri južnih sosedih vsa čast predsedniku republike Milanoviću, ki je, potem ko je spomnil, kako je bil nekdanji legitimno in zakonito izvoljeni ukrajinski predsednik Janukovič umaknjen ne prav po pravilih vrhunske demokracije, zmogel suvereno sporočiti Bruslju in Washingtonu, da hrvaških vojakov v morebitnem spopadu med Natom in Rusijo ne bo.

Aurelio Juri, Koper