V vodstvu slovenske biatlonske izbrane vrste so najprej načrtovali, da bi po tekmah svetovnega pokala, ki so bile v Anterselvi, ostali na Južnem Tirolskem, saj bodo tekmovanja na olimpijskih igrah potekala na približno enaki nadmorski višini. »Zaradi testov PCR smo se odločili, da bomo do odhoda nastanjeni v 'mehurčku' v Zasipu pri Bledu, od tam pa se vsak dan vozimo na trening na Pokljuko. Ves teden smo imeli odlične pogoje, vreme je bilo sončno, proge in strelišče so odlično pripravljeni,« je spremembo načrta pojasnil Janez Marič, glavni trener moškega dela reprezentance, v katerem so Jakov Fak, Miha Dovžan, Rok Tršan in Lovro Planko.
Prvi del sezone za slovenske biatlonce, razen posameznih izjem, ni bil ravno najboljši. V slovenskem taboru so skušali poiskati tiste dobre stvari, ki so se zgodile na dozdajšnjih tekmah, in na njih gradijo svoj optimizem. »Kot trener sem daleč od tega, da bi bil zadovoljen z dozdajšnjimi izidi, toda ko delam analize, vse skupaj, z izjemo pri Faku, le ni tako slabo. Dovžan je napredoval v teku, če bi bil strelsko tako natančen, kot je bil v prejšnjih sezonah, bi bil v Anterselvi na 20-kilometrski preizkušnji z 'ničlo' četrti, v Östersundu pa je zgrešil zadnja dva strela, če ju ne bi, bi bil deveti. Velik napredek je naredil Planko, ki je v Anterselvi prišel do svojih prvih točk svetovnega pokala, žal pa se s Tršanom dogaja, kar se. Na treningih je prepričljiv, na tekmah pa mu ne gre. Tudi Jakov je na Pokljuki dobro treniral in verjamem, da se mu bo na olimpijskih igrah odprlo,« je prepričan Marič, ki je kot tekmovalec na olimpijskih igrah nastopil štirikrat.
»Eden od ciljev je, da bi imeli na tekmi s skupinskim startom med trideseterico najboljših na startu vsaj enega tekmovalca. Če bi bili zanič, bi rekel, da nimamo nobenih možnosti, tako pa fante vsak dan vidim na treningih, zato vem, česa so sposobni, in to kažejo tudi analize,« ima polno zaupanje v svoje varovance prvi slovenski biatlonec, ki je leta 2003 v Östersundu na najdaljši preizkušnji kot prvi slovenski biatlonec na tekmi svetovnega pokala stal na najvišji zmagovalni stopnički.
Že danes teden se bosta kot prva z olimpijsko progo seznanila Fak in Dovžan, ki bosta s sestričnama Polono in Živo Klemenčič nastopila v mešani štafeti. Zanju bo to predvsem priložnost, da prideta v tekmovalni ritem pred tekmo na 20 kilometrov, na katero se slovenski biatlonci trenutno najbolj osredotočajo. »Predvsem upam, da bodo fantje mirni, da bodo popolnoma osredotočeni na tekmo in da si ne bodo nalagali prevelikega bremena,« si želi glavni trener slovenske moške biatlonske reprezentance.
Z bolj skromnimi željami bo v Peking odpotovala Andreja Mali, ki od letošnje sezone skrbi za ženski del slovenske reprezentance. Pravico nastopa sta si priborili Polona in Živa Klemenčič, ki ju po mešani štafeti dva dni pozneje čaka najdaljša ženska preizkušnja v biatlonu. »Ker je imela Polona v zadnjem obdobju veliko tekem, smo nekaj več pozornosti namenili počitku. V Anterselvi je pokazala zelo dobro tekaško formo, žal pa je v tistih težkih pogojih v posamični tekmi zgrešila preveč strelov in ostala daleč zadaj. Zato bo njen prvi cilj, da ohrani tekaško formo, na strelišču pa skuša biti čim bolj zbrana. Drugačna zgodba je z Živo, ki je po novem letu zbolela in ni imela prav veliko tekem, zato je pri njej intenzivnost treninga večja, da bi nazaj pridobila nekaj moči. V tem trenutku je težko reči, kje pravzaprav je, mislim pa, da lahko presenetita. Moja želja je, da bi ena od njiju nastopila na tekmi s skupinskim startom. Na prvi pogled je to zelo oddaljen cilj, toda če bi Poloni v posamični tekmi in v sprintu uspel dober strelski nastop, to ni tako nemogoče,« je prepričana Andreja Mali, ki je kot tekmovalka na olimpijskih igrah nastopila trikrat. Na svojih prvih, v Salt Lake Cityju, tudi kot tekačica na smučeh.
