Dober mesec in pol je trajalo, da so bobnarji vojne začeli kazati prve znake utrujenosti od najglasnejšega vojaško-političnega trušča na evropskih tleh po koncu hladne vojne, med katero je svet – na trenutke bolj, na trenutke manj – štirideset let živel na robu jedrskega spopada. Zamisel z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, da bo med Lizbono in Vladivostokom ustvarjeno območje trdne evropske varnosti, v arhitekturi katere so nekateri videli tudi Rusijo kot članico severnoatlantskega zavezništva, je temeljila predvsem na mirni združitvi vzhodne in zahodne Nemčije, ki ji zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov ni nasprotoval. V zameno je namreč od ameriškega predsednika Georgea Busha in drugih visokih predstavnikov ameriške administracije dobil ustno zagotovilo, da se Nato ne bo »niti za centimeter širil proti vzhodu«. Šestnajst članic je v času, ko so v vrhu ameriške vlade obstajala razhajanja glede danih zavez Kremlju, štelo severnoatlantsko zavezništvo. Tri desetletja pozneje se je njegovo članstvo skorajda podvojilo na 30 članic.
Širitev Nata je bila pred vojno proti terorizmu v precejšnji meri razlog nadaljnjega obstoja zavezništva, katerega vloga se je na prelomni točki zgodovine zdela pre...
Slovenski smučarski skakalci so na prvi ekipni tekmi po svetovnem prvenstvu, na katerem so osvojili zlato kolajno, prišli do drugega mesta. V Lahtiju...
