Poštenost, objektivnost in odgovornost v javnem diskurzu

Poznam slabosti in probleme prejšnjega sistema

Odkar je nobelovec Myrdal pisal o objektivnosti v družboslovnem raziskovanju,

1

Poznam slabosti in probleme prejšnjega sistema, ideologije in oblasti, ki jih analiziram v svojih znanstvenih prispevkih. A priznavam tudi njihove uspehe. Ugodne štipendije zaradi dobrega šolskega uspeha in vključenosti v družbeno življenje, občasno dijaško in študentsko delo so omogočili, da sem otrok matere samohranilke s podeželja doštudiral. Že kot najstnik sem deloval v društvih in družbenih organizacijah, v mirovnem in ekološkem gibanju ter na področju človekovih pravic. S klubi OZN Slovenije in Jugoslavije sem sodeloval na mednarodnih konferencah, potoval in spoznaval svet. Postal sem raziskovalec, pedagog in znanstvenik. Primerjalno raziskujem politične in pravne sisteme, politike in varstvo manjšin ter urejanje in upravljanje (družbeno relevantnih) različnosti. Zato poznam svet in zahodne demokracije. Vem, da so bile takrat možnosti mojih vrstnikov s podobnimi družinskimi in socialnimi ozadji v večini držav slabše od mojih.

Komentarji dr. Možine kažejo, da različno gledava na drugo svetovno vojno, na partizane in partizansko gibanje, na tiste, ki so čakali na osvoboditev od zunaj, in na sodelavce okupatorja. Različno ocenjujeva zgodovinske dogodke in zgodbe, njihove interpretacije ter mite in ideologije. Strinjava se, da je izvirni greh okupacija Slovenije. Primorci so fašizem in okupacijo občutili že prej. Situacija, pravni status in uprava okupiranih ozemelj v Evropi in Sloveniji so bili različni, kar je treba upoštevati pri primerjanju situacije, odpora in deleža žrtev v prebivalstvu.

Zgodovino pišejo zmagovalci

Osebne in družinske izkušnje, zgodbe in miti vplivajo na poglede in ocene. Člani moje družine so kmalu po okupaciji občutili novo oblast, internacijo v Srbijo, nemška koncentracijska taborišča, nemške zapore, zaplembo pridelkov za nemško vojsko in prisilno mobilizacijo v nemško vojsko… Zaprto teto, partizanko, izbrano za talko, je rešil nemški orožnik. Stric, partizan, je padel, ko se je znašel v nemški zasedi, verjetno zaradi izdaje. Stričevega groba ne poznamo. Moja mama, takrat najstnica, je bila aktivistka OF. Družina je pomagala partizanom in skrivala ranjence. Ne vem, ali bi takrat zbral pogum za upor, zato sem še bolj ponosen na tiste, ki so organizirali odpor in se mu pridružili.

Zgodovino pišejo zmagovalci. Svoje zgodbe in mite ustvarjajo tudi poraženci. Pogledi, zgodbe, miti in interpretacije obojih si nasprotujejo. Večina ljudi na vseh straneh je žrtev vojn. Ljudje – vojaki in civilisti – v vojnah umirajo, ker vladajoče elite niso sposobne ali nočejo rešiti kriz in konfliktov miroljubno. Osvajalne vojne v imenu izključujočih ideologij so zločin proti človeštvu. Krivce zanje bi morali obsoditi in kaznovati. Upor proti agresiji, boj proti okupaciji in genocidu, tudi partizansko gibanje, lahko moralno opravičimo kot boj za preživetje in pravico do upora, ki jo je ob kršitvi »naravnih pravic« priznal že Hobbes. Vojna lahko opraviči pasivnost kot preživetveno strategijo. Kot Francozi in Norvežani tudi jaz menim, da ni opravičila za prostovoljno sodelovanje z okupatorsko oblastjo in vojsko ter ustanovitev kvizlinških vojaških formacij.

Vojna grozodejstva in zločine je treba obsoditi, njihove storilce pa kazensko preganjati, obsoditi in kaznovati, če sodišča ugotovijo, da so krivi. Obsojam zločine in grozodejstva okupatorjev in njihovih sodelavcev ter pripadnikov odpora in povojnih oblasti. Zmagovalci redko preganjajo lastne zločine, zagrešene med vojno in v času utrjevanja svoje oblasti po njej, ko oblasti, organi pregona in sodišča delujejo drugače kot v miru. Krivdo za zločine morajo individualizirati in konkretizirati sodišča. Ni dopustno kolektivno kriviti naroda ali skupine.

Ko smo se otroci v prejšnjem sistemu igrali partizane in okupatorje, smo jim pripisali kolektivno krivdo. A so me poučili, da za vojno niso bili krivi vsi Nemci. Teti je življenje rešil Nemec, pošten antifašist, ki je kasneje padel kot partizan. Stric, predvojni knap, je preživel grozote nemških koncentracijskih taborišč in je ob osvoboditvi izčrpan tehtal 40 kilogramov. Poudarjal je, da »niso vsi Švabi slabi. Ne smeš jih obsojati kar počez. Med njimi so dobri in slabi, tako kot povsod. Če ne bi bilo dobrih Nemcev, ki so mi ušivemu, bolnemu z grižo dovolili prespati na senu, ki so z mano delili borno skorjo kruha in juho ter me včasih peljali z vprego, se ne bi vrnil iz logorja.«

Zločini so individualni

Že takrat sem razumel, da so bili med Nemci in med partizani dobri in slabi, da je treba krivdo za zločine vedno individualizirati in konkretizirati s sodbami sodišč. Pri presoji časa in ravnanja posameznikov na vseh straneh pa moramo upoštevati takrat uveljavljene prakse v svetu in duh tistega časa. Zato so zavezniki in mednarodna javnost priznali, da je partizanska vojska osvobodila Slovenijo in Jugoslavijo ter zmagala proti močnejšim okupatorjem, ki so jim pomagali domači izdajalci.

Dražgoška bitka je zgodovinsko dejstvo in mit. Ocenjujemo jo različno. Razpravljamo, ali je bila odločitev zanjo strateška nuja ali napaka, kdo je v bitki zmagal. Poznamo število žrtev. Najbolj tragične žrtve so pobiti vaščani, civilisti. Izvirni greh je okupacija. Vojni zločin, požig vasi in poboj nedolžnih talcev, je zagrešila nemška okupatorska vojska. Zanj so odgovorni in krivi nemški poveljniki in oblasti, ki so kršili vojno pravo.

So bili krivi tudi partizanski poveljniki? Bi lahko predvideli posledice? Mogoče je bila njihova odločitev premalo premišljena, taktično in strateško vprašljiva. Slovenskemu ljudstvu so želeli sporočiti, da je upor možen in potreben, da je vsaj kratkoročno lahko uspešen. Mogoče so upali, da okupatorji ne bodo kršili vojnega prava in zagrešili vojnega zločina nad vaščani. Mogoče so razmišljali o sprejemljivem tveganju. Zahodno obrambno zavezništvo civilne žrtve svojih vojnih akcij cinično opisuje kot »kolateralno škodo«. Takšno razmišljanje je danes cinično, moralno in pravno sporno, a partizanov ni mogoče obtožiti za vojni zločin, ki sta ga zagrešili okupatorska vojska in oblast.

Novice in miti o dražgoški bitki so odmevali v Sloveniji in širše. Bitka je simbol boja za osvoboditev in zločina okupatorjev. Moralna, politična in zgodovinska napaka povojne oblasti je, da na predlog vaščanov na spomenik bitki ni zapisala imen civilnih žrtev zločina.

Idealnih ideologij, sistemov in oblasti ni. Ceno vedno plačamo običajni ljudje, koristi pa imajo (ekonomske in politične) elite, ki ideologije in sisteme zlorabljajo za lastne interese. Zato se moramo boriti za vključevanje, enakopravnost, pravičnost, solidarnost, človekove pravice in svoboščine ter trajnosten in vzdržen zeleni razvoj, ki je prijazen podnebju, okolju, naravi, družbi in ljudem ter zavrača neomejeno rast.