Na Kliničnem oddelku za intenzivno interno medicino (KOIIM) Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana (UKCL), kjer sem delal večji del svoje delovne dobe, smo že okoli leta 1990 začeli uporabljati možnost telefaksa, predvsem pri bolnikih s sumom na srčni infarkt in tudi z nekaterimi drugimi nujnimi kardiološkimi bolezenskimi stanji. Iz vse Slovenije so zdravniki pošiljali posnetke EKG v našo enoto. Tam je posnetek pogledal dežurni zdravnik in se potem z zdravnikom s »periferije« lahko tudi po telefonu posvetoval, kaj je najbolje storiti in kaj je tudi najhitreje mogoče storiti za bolnika, pri katerem je lahko pomembna dobesedno vsaka sekunda. Najbolj urgentno in najpomembnejše ter tudi najpogostejše urgentno stanje v kardiologiji je srčni infarkt. Dogovorili smo se za čimprejšnjo premestitev v UKCL, ker smo takrat le mi imeli organizirano stalno pripravljenost medicinske ekipe za urgentno koronarografijo in ustrezno zdravljenje. Do prihoda bolnika je bila praviloma zbrana že vsa ekipa, skupaj z zdravnikom KOIIM. Sprva so bolnike vozili le z reševalnimi vozili, kasneje pa se je čedalje bolj začel uveljavljati prevoz s helikopterjem.
Ker je danes v Sloveniji že več ustanov, kjer sta možni sodobna diagnostika in terapija takih bolnikov, je teh nekoliko manj, predvsem če ne gre za težji potek bolezni. Za preživetje bolnika s hudim srčnim popuščanjem so izredno pomembni sodobni in zahtevni načini zdravljenja, ki bolnika kljub zgodnjemu odprtju koronarnih arterij tako življenjsko ogrožajo, da potrebuje začasno podporo hudo bolnemu srcu s posebno aortno črpalko ali celo s pomočjo izventelesnega krvnega obtoka ter v nekaterih primerih tudi urgentno srčno operacijo.
S pandemijo covida-19 se je potreba po telemedicini še povečala in menim, da bo tako tudi v prihodnje, saj pogosto ni smiselno, da bolniki hodijo v ambulante denimo po napotnice, recepte za zdravila ali zdravstvene pripomočke, podaljševanje bolniške odsotnosti pri nedvoumnih indikacijah itd. Podobni nesmisli se dogajajo, ko je bolnik pregledan v eni od zasebnih ambulant, kjer ne more dobiti ne napotnice in ne recepta (razen belega), ne more mu biti odrejena bolniška odsotnost ipd., ter v mnenju potem piše, naj se zglasi pri osebnem zdravniku, kar je nepotrebno ponavljanje preiskav in storitev.
Poseben problem so bolniki, ki še nimajo izbranega zdravnika ali ta iz kakršnihkoli razlogov ni dosegljiv takrat, ko človek meni, da ga potrebuje, predvsem če gre za akutno nastali problem ali poškodbe. Marsikdo meni, da je v takih primerih vedno in edino pravilno, da se bolnika obravnava na urgenci. A ni vedno tako. Mnogo bolje je, če vsaj nekatere obravnava zdravnik, ki bolnikovo stanje pozna do potankosti. Problem pa je, če človek ne pride do zdravnika ali z njim ne more vzpostaviti stika, niti z možnostmi, ki jih omogoča telemedicina. Najmanj primeren način je po mojem mnenju telefonski stik, saj zaposleni na drugi strani ne morejo dežurati pri telefonu. Najboljši način je elektronska pošta, vendar bi bolnik moral dobiti odgovor v sprejemljivem času. Res pa je, da mnogi še vedno ne znajo uporabljati tega modernega načina komuniciranja ali nimajo možnosti za to. Tudi s SMS-sporočili in aplikacijo WhatsApp bi se dalo komunicirati, a bi za to zdravstveni delavci morali imeti službene mobilne telefone. Možnosti za stik bolnikov z zdravstveno službo je torej veliko, le postopki bi morali biti utečeni. Najbolj nesmiseln način pa je komunikacija z avtomatsko tajnico, ko poslušaš neki glas, ki ti pripoveduje o ordinacijskem času, predvajajo tudi glasbo, na koncu pa se klic še izteče in iz vsega skupaj ni nič, gre le za zapravljanje časa.
V sedanji zdravstveni krizi se je pokazalo, da ima telemedicina neslutene možnosti za nudenje zdravstvenih storitev tudi na daljavo. Seveda pa ta način nikakor ni primeren za prvi obisk pri zdravniku, ko je potreben natančen in poglobljen pogovor med bolnikom in zdravnikom ter seveda čim bolj natančen klinični pregled, kar velja tudi za nujne kontrolne preglede.
Vse navedeno pa ne sme veljati za nujna stanja, ko mora biti bolnik v razumnem času pregledan in čim bolj točno razvrščen po stopnji nujnosti bolezenskega stanja za morebitno nadaljnjo zdravstveno obravnavo.
Prim. dr. MARJAN FORTUNA
