V izvršni odbor OF je bil kot predstavnik krščanskih socialistov vključen leta 1942, ko je tudi odšel v partizane. Tam je veljal za štabnega človeka in misleca in kot tak ni sodeloval v neposrednih borbah. Je pa bil udeleženec zasedanja Avnoja v Jajcu in Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Februarja 1943 je v imenu svoje stranke krščanskih socialistov podpisal Dolomitsko izjavo, s katero so sodelujoči v OF tudi formalno priznali vodilno vlogo Komunistične partije (KP) Slovenije v narodnoosvobodilni borbi. Pred koncem vojne je postal eden od štirih podpredsednikov OF, po vojni pa je bil najprej minister za Slovenijo v zvezni vladi ter zvezni poslanec, doma pa je prevzel funkcijo podpredsednika slovenske ljudske skupščine. Njegove politične kariere je bilo konec, ko je jeseni leta 1951 izšla njegova knjiga Strah in pogum, v kateri se je dotaknil nekaterih tem iz svojih partizanskih let, med drugim posebnega položaja pripadnikov KP v partizanih, ovajanj in izdajstev ter likvidacij v teh vrstah, še posebej izvajanj likvidacij, kar tedanjim oblastem ni bilo povšeči. Zaradi tega se je bil prisiljen upokojiti in se za celo desetletje umakniti iz javnega življenja, pri čemer je bil ves čas nadzorovan. Ker razen prevodov ni smel več objavljati, se je soočil tudi s pomanjkanjem. Njegova knjiga Listina, ki predstavlja nekakšno nadaljevanje znane Tovarišije, je izšla šele leta 1967.
FAJFAR IN KOCBEK
Dosedaj nismo vedeli, da je tov. Fajfar tudi slovstvenik in estet. Nekoč je bil »krščanski sindikalist« in organizator, ki je svojo tako zvano »krščansko skupino« peljal v komunizem. Kocbeka pa smo poznali kot levičarskega literata, ki je svoje krščanstvo vezal na komunizem.
Pozneje sta se oba kot politika znašla v objemu komunizma. Sedaj naenkrat zopet spreminjata svoj poklic. Kocbek se vrača v literaturo s svojimi novelami »Strah in pogum«. Fajfar pa je tudi usmeril svoje korake v literaturo, ali, da se bolje izrazimo, v literarno in estetično kritiko.
Kako naj si to razlagamo? Kocbek piše svoje novele, ki niso popolnoma v liniji organiziranega komunizma. Vrnil se je na svojo staro pot literature in bi hotel s svojo glavo in svojim srcem gledati na dogodke preteklosti. Hotel bi sicer ostati teoretičen komunist, vendar svoje glave in svojega srca noče podvreči ne krščanstvu in ne organizirani enotnosti komunističnega shvačanja življenja.
Zato partizanski borci obsojajo Kocbekovo knjigo. (…)
Katoliški glas (Gorica), 24. januarja 1952
EDVARD KOCBEK JE MORAL ODITI
Poročali smo že, da se je Edvard Kocbek s svojo zadnjo knjigo »Strah in pogum« komunistom tako zameril, da je prišel na listo tistih, ki morajo biti odstranjeni, da ne bi s svojo navzočnostjo še nadalje »zastrupljevali« komunističnih vrst. Zadnja poročila zdoma pravijo, da je kom. tisk v Ljubljani že objavil kratko sporočilo, da se je Edvard Kocbek »odpovedal mandatu ljudskega poslanca in tudi članstvu v Prezidiju Ljudske skupščine LRS.« Ostavko na poslanski mandat je dal tudi neki Ivan Pešak. Tako je Kocbek sedaj klavrno zaključil svojo politično kariero pri komunistih. Tokrat sicer še prav poceni, ker bi ga bila pred leti za tak »prestopek« »povohala partizanska Matilda.
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 22. maja 1952
Odprto pismo Edvardu Kocbeku
Visoko spoštovani g. Kocbek,
mislim, da lahko rečem brez pretiravanja, da je bila vsa slovenska kulturna javnost v pričakovanju, odkar se je pred časom razvedelo, da je prišla Vaša Listina, kakor ste srečno poimenovali nadaljevanje svoje Tovarišije, na uredniško mizo Državne založbe Slovenije v Ljubljani.
To pričakovanje je bilo več kot upravičeno spričo človeške in pisateljske višine pričevanja, ki ste ga pred leti podali v Tovarišiji: pričevanja, ki je iz teme bunkerjev, v globini Roga, v smrtni stiski hajk, skozi krvavo gradivo revolucije iskalo v bolj človeški svet… (…)
Zato so tako pričakovali Listino. V mislih so gledali na tisto uredniško mizo v Stritarjevi ulici v Ljubljani, sprašujoč se, ali bodo tehtnost dokumenta, človeška prizadetost, umetniška potenca dovolj odločilni faktorji za objavo. Da ti edino suvereni kriteriji niso odločali, je dokaz v tem, da je morala v času, ko slovenska tiskarska industrija proizvaja toliko mrtvorojenega, Vaša Listina nazaj v predal.
Državna založba Slovenije ni imela niti za potrebno, da to svojo zavrnitev kakor koli utemelji: toda ta njen molk ni bil zlat. (…)
In odslej bo vpraševal predvsem: kje je Listina? In če ne bo mogel brati njene besede, bo bral njen molk. Molk Listine.
Pozdravlja Vas ALOJZ REBULA
Novi list (Trst), 27. novembra 1958
Djilas o Kocbeku
V zadnjem 32 strani dolgem intervjuju, ki ga je imel dopisnik revije Encounter z Djilasom v Beogradu, ki smo ga že omenjali, je med drugimi omenil tudi Edvarda Kocbeka v zvezi z vprašanjem: »Ali je britansko ministrstvo oz. vojaški krogi moglo upravičeno predpostavljati, da boste postrelili vse vrnjene begunce?« Djilas je odgovoril to-le:
»Toda Britanci niso bili edini, ki niso vedeli. Eden od naših vodilnih zaveznikov v medvojni Osvobodilni fronti je bil vodilni krščanski socialist Edvard Kocbek, poštenjak, prekvašen s smislom za ascetizem in skrajno pošten v svojih mislih in dejanjih. Bil je z nami od vsega početka, misleč, da se bo v komunistični ureditvi našlo tudi mesto za katoliško duhovnost. Nekega dne so ga dosegle novice, da streljamo na tisoče slovenskih domobrancev. (…)
Naši tovariši v centralnem komiteju so te govorice smešili, da bi pomirili Kocbeka. Ne, ne, gospod Kocbek! Te govorice so popolnoma neresnične. (…) Tako se je Kocbek vrnil s pogovora vidno pomirjen. Dejal nam je, da je popolnoma zadovoljen z dobljenim odgovorom in da je njegova vest pomirjena. (…) Toda Kocbek je hotel verjeti, kar mu je bilo povedano. In je tudi verjel. Kocbek je bil – kar se večkrat dogaja s poštenimi ljudmi – skrajno naiven.« (…)
Svobodna Slovenija, 21. februarja 1980
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
