K učenju klavirja – tudi do devet ur vsak dan – jo je namreč silil njen oče, violinist, ki je že v zibelki dojenčico »prepoznal« kot novo pianistko ali violinistko. Po tem, ko je pri treh letih Slenczynska že obvladala glasbeno teorijo, je prvi koncert odigrala pri štirih letih, po televiziji pa so nastop čudežne deklice predvajali dve leti pozneje. Njen učitelj je bil Sergej Rahmaninov, s katerim je imela dober odnos. Še zdaj nosi Fabergejevo ogrlico, ki ji jo je podaril. A nenehno vadbo, ki jo je oropala pravega otroštva, je svojemu očetu zamerila. Z njim je pri petnajstih letih prekinila vse stike, njegovo nenehno siljenje k učenju klavirja pa je leta pozneje popisala tudi v knjigi Prepovedano otroštvo. Ko se je hotela igrati s sosedovimi otroki ali s punčkami, jo je oče posedel za klavir in »spomnil«, da so to otročarije, ona pa bi se morala obnašati kot odrasla mlada dama. Kljub vsemu odrekanju je ljubezen do inštrumenta ostala, čeprav se pozneje ni posvetila študiju glasbe, temveč psihologije. Ves čas je še naprej nastopala in si pridobila sloves najboljše interpretke del Frederica Chopina. Po tem, ko je že napisala avtobiografijo, se je po več kot pol stoletja odločila posneti še en studijski album, ki ga bo poimenovala Moje življenje v glasbi. »Glasba naj ljudem prinaša veselje. Če moja ljudi radosti, opravlja svoj namen,« je o izdaji albuma, ki se pričakuje v naslednjih mesecih, dejala pianistka.

Ljudje v objektivu ZDA Ruth Slenczynska