Veliko je športnikov, ki so bili izjemno nadarjeni, a talenta niso razvijali – in za večino nikdar ne bomo niti slišali. Na drugi strani pa je nekaj tudi takih, ki so nase resno opozorili, zablesteli in dali vedeti, da bi že s povprečnim vložkom discipline posegli po zvezdah, a so vse skupaj zapravili zaradi lastnih napak, celo neumnosti, po katerih si jih je večina tudi najbolj zapomnila. Našteli bi jih lahko kar nekaj, verjetno pa bi se kar vsi strinjali, da krona enfant terribla zadnjega desetletja pripada italijanskemu nogometašu Mariu Balotelliju. Ki mu je pri 31 letih, zdaj že verjetno sam ne ve, katero, pred dnevi »zadnjo« priložnost ponudil italijanski selektor Roberto Mancini, ki ga je povabil na krajši reprezentančni pripravljalni tabor.
Prelomna enajstmetrovka
Prav Mancini je namreč trener in človek, ki ima največ zaslug, da je »Super Mario« iz svoje kariere iztisnil vsaj to, kar je. Bil je namreč tisti, ki je Balotelliju prvi ponudil priložnost v članski konkurenci pri Interju, v dresu katerega je debitiral v sezoni 2007/08. Že v naslednji, v kateri je na klopi milanskega kluba sedel Jose Mourinho, pa so se začele prve težave. »Mlad nogometaš, kot je Mario, si ne sme privoščiti takega pristopa na treningih, ne sme se zgoditi, da trenira manj intenzivno kot veterani, kot so Figo, Cordoba ali Zanetti,« je bil Mourinho kritičen že v prvem delu sezone, v drugem pa je po tekmi z Romo dejal: »Mario si za svojo predstavo zasluži oceno nič.« Težave so se nadaljevale tudi v naslednji sezoni, ko ga je javno kritiziral tudi kapetan Javier Zanetti, ko so ga aprila 2010 na prvi polfinalni tekmi lige prvakov proti Barceloni izžvižgali še lastni navijači, zaradi česar je po tekmi slekel dres in ga jezno zalučal na tla, pa je bilo zgodbe z Interjem konec in sledila je selitev v Manchester City. Kamor ga je pripeljal (kdo drug kot) – Roberto Mancini.
S tem mu je ponudil že drugo priložnost, kljub številnim izpadom, ki so polnili stolpce rumenega tiska, pa je Balotelli v Cityju preživel dve dokaj uspešni sezoni. V sezoni 2011/12 je tako osvojil naslov angleškega prvaka, leta 2012 pa zablestel tudi v reprezentančnem dresu in Italiji z dvema goloma v polfinalu proti Nemčiji prinesel tudi finale proti Španiji, takrat z naskokom najboljši reprezentanci na svetu, ki je finale dobila s kar 4:0.
A namesto, da bi po tem EP njegova kariera dodatno zacvetela, je šlo vse skupaj navzdol, Balotellijevi izpadi pa so bili vse bolj moteči. Sredi sezone 2012/13 je tako sledilo neizogibno – slovo od Cityja in selitev v Milan. Tam je prvega pol leta znova blestel, s časovne distance pa se je za prelomen trenutek izkazala zgrešena enajstmetrovka septembra 2013 proti Napoliju – prva zgrešena v njegovi karieri po 22 zaporednih uspešnih! Od takrat je šlo namreč Balotelliju narobe vse – igral je vse slabše, počel pa čedalje večje neumnosti. Sledila je selitev v Liverpool, ki je bila popoln polom, enako vrnitev v Milan, solidna, a daleč od dobre, izkušnja v Nici, pa neuspešne avanture v Marseillu, Brescii in Monzi, dokler ni pred to sezono prestopil v Turčijo k Adani Demirsporju, kjer končno spet igra dokaj solidno. Ko je leta 2018 prevzel vodenje reprezentance, ga je Roberto Mancini kljub vsemu nemudoma vpoklical, kar je bilo prvič po štirih letih, a nato ga pri najboljši volji dolgo časa tudi on ni mogel več – do tega tedna, ko mu je ponudil novo priložnost, četudi le na treningih.
Zadnja priložnost
Kot omenjeno že nekajkrat, so kariero Maria Balotellija bolj kot športni zaznamovali »dosežki« na igrišču in izven njega, ki z igro nimajo povezave – teh je bilo toliko, da bi zlahka zapolnile celo knjigo. Če naštejemo le najbolj izstopajoče, ki so prišle v javnost, pa je treba omeniti, da je junija 2010 s skupino prijateljev z zračno pištolo streljal v zrak sredi milanskega trga republike, istega leta pa so ga fotografirali v družbi dveh iskanih mafijskih vodij. Še bolj je bil pod drobnogledom v Angliji, kjer je na treningu mladinske ekipe Manchestra Cityja v igralce metal puščice za pikado, marca 2012 je vdrl na tiskovno konferenco Interja, ko je ta predstavljal novega trenerja Andreo Stramaccionija, v svoji spalnici sprožil pravcati ognjemet, zaradi česar je njegovo hišo zajel požar, imel je tudi kar nekaj prometnih nesreč…
Vse skupaj je vodilo tudi do tega, da so mu začeli v medijih pripisovati stvari, s katerimi ni imel nobene zveze, začele pa so jih motiti tudi zadeve, ki jih prej niso. Kot denimo, zakaj, ko doseže gol, tega nikdar ne proslavlja, temveč le skloni glavo. »Doseganje golov je moja služba, zakaj bi se torej veselil vsakega? Tudi drugi imajo službe – ali se poštar, ko v nabiralnik vstavi pošto, veseli in teče naokrog?« je odvrnil ob tem primeru, angleškim medijem pa namenil tudi znameniti napis na majici, ki ga je razkril po golu na derbiju proti Manchestru Unitedu. »Why always me?« (zakaj vedno jaz, op. p.) je pisalo, s čimer je hotel sporočiti, naj se ukvarjajo še s kom drugim. Večkrat pa ga je moral zaščititi tudi že večkrat omenjeni Mancini. »Pri svojih letih pač naredi kakšno napako. On je Mario, je malce 'nor', a ga imam rad, ker je dober fant,« je povedal pred desetimi leti. Težava je le, ker je napake počel še naprej, tudi ko ni bil več mlad fant. A kdo ve, morda vsega še vseeno ni zapravil in bo tokratno »zadnjo« zadnjo priložnost, ki mu jo je ponudil Mancini, vendarle izkoristil.
