In kar je še bistvenega povedal: prava pot je nekje med samoupravljanjem in kapitalizmom. Pot, ki so jo očitno našli ali pa se ji vsaj zelo približali Kitajci (in postali ekonomsko gledano najuspešnejša velesila tega sveta). Pa je preprosto: sistem zadrug (dr. Knez mu pravi sistem solastništva), v praksi nekaj podobnega delajo Domel, Gorenjski glas, Tom. Zelo blizu temu sta tudi Boscarol in Akrapovič. Pa morda še kdo. Kapitalistični liberalci, kar nekam si vtaknite idejo, da ste lahko ekonomsko uspešni, ker imate denar za industrijska ali kakršna koli že postrojenja. Dobiček pa kujete lahko le, ker zaposlene pojmujete kot nekakšne šahovske figure, za univerzalne dodatke delovnemu procesu (Marx) jih izkoriščate do podna.

Dr. Jure Knez je spoznal, da je zadeva lahko ekonomsko uspešna le, če imajo ljudje – delavci občutek, da delajo zase in za svoje podjetje, ne pa za nekega »milorda« kapitalista (prav te dni je zelo poučna ponovitev nadaljevanke Želite, milord?). Recimo deleže podjetja je prodal po petkrat ceneje zaposlenim – rezultat pa je, da ima njihova snažilka lahko blizu tisoč evrov plače. Gre v bistvu za sistem zadrugarstva. Preveč prostora bi vzelo, da bi vse razlagal. Prositi vas moram, da malo »potelovadite« po googlu. Vnesite kratice ali kakšne besedice od naslednjega. ESOP (Employee stock ownership plan) je način lastništva zaposlenih, ki zagotavlja delovni sili podjetja lastništvo zainteresiranih znotraj podjetja. Pri ESOP podjetja zaposlenim ponujajo lastništvo delnic, pogosto po prioritetni ceni. ESOP-delnice so del povračila za vloženo delo. Delnice hranijo v ESOP-skladu, dokler se zaposleni ne upokoji ali gre stran. Potem delnice prodajo (ali pa jih ta delavec odkupi). Študija NCEO (National center of employee ownership) iz leta 1986 pa ugotavlja, da so najbolj participativna podjetja napredovala od osem do enajst odstotkov hitreje kot pričakovano.

Sama participacija pa ne zadostuje za izboljšanje rezultatov: njen vpliv brez lastništva je kratkotrajen ali dvomljiv. Kaže, da lastništvo predstavlja socialno lepilo, ki zagotavlja dolgoročnost participacije (ekonomist Gorm Winther in sodelavci). Participativni menedžment med drugim prispeva k izboljšanju poslovne uspešnosti in odgovarja na potrebe po spremenjenih delovnih obveznostih in po samonadzorovanju lastnega delovnega procesa zaposlenih. Leta 2014 (če še obstaja) je bila institucija ŠCID (dr. Mato Gostiša), ki se teoretično ukvarja s tem (delavsko delničarstvo).

Koliko smisla ima še naprej razlagati? Vsi ljudje v podjetju se morajo počutiti kot del podjetja (ne pa kot njegovi mezdniki, pa naj bo ta mezda ne vem kako visoka). Partija in Tito sta to poskušala z uvedbo samoupravljanja, pa sta malo zašla. V načelu pa je ideja pravilna in za njeno izboljšano različico bi si morala prizadevati Počivalšek in njegov ministrski štab (če bi imel kaj soli v glavi). Celo pri moštvenih športih dober trener ve: ekipa mora funkcionirati kot klapa, kot združba prijateljev – potem so lahko uspešni. To dokazujejo Kek (svetovno nogometno v Afriki), košarkarji (evropsko v Turčiji, OI v Tokiu), odbojkarji (že trikrat srebrni), skakalna ekipa…

Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana