Na Slovenskem, se zdi, da je tuj izraz uveljavilo takratno pristojno ministrstvo za šolstvo, ki je tuj izraz preprosto papagajsko povzelo iz bruseljske angleščine (angleško competent for …, zadosten; primeren; merodajen; zmožen, sposoben; juridically pristojen) in ga zapisalo v domače uradne šolske listine. Če se ne motim, je bilo celo rečeno, da gre za nekakšno evropsko direktivo, ki naj bi poenotila strokovno izrazje (nehote se vsiljuje misel na nekdanja skupna jugoslovanska jedra). Zdaj sta izraza kompetenca in kompetenten stalnici v domala vseh visokošolskih uradnih listinah. In tako v uradnih listinah fakultete, ki mi je blizu, beremo, da fakulteta »razvija kompetence za vodenje šolske športne vzgoje«. V mojih časih smo preprosto in razumljivo zapisali, da fakulteta »izobražuje in vzgaja športne pedagoge«.
Preberemo lahko tudi, da študenti te fakultete dobijo »splošne kompetence« in »predmetnospecialne kompetence«. Zakaj ne splošna in posebna znanja? Pojem »gibalna izobrazba« so naši bolonjski reformatorji prekrstili v »gibalne kompetence«, gibalno izobražena oseba pa je postala »gibalno kompetentna oseba«. Celo v predšolskih programih beremo, da »učinkovito izravnavajo razlike v kompetencah predšolskih otrok«. Priljubljena tujerodna besedna novost se je kljub domačim sopomenkam razširila v vse pore družbenega življenja. Domnevno intelektualni jezik povzema tudi poljudni tisk. In tako novinar zapiše, da je »naloga univerze, da dá študentu znanja in kompetence«, da so »kompetence diplomantov pomembna primerjalna vrednost«, da imajo učitelji »širok nabor znanj in kompetenc« in tako naprej. Nadaljnje nizanje smiselnih in nesmiselnih besednih povezav z dvomljivim tujim izrazom ni predmet tega zapisa. Gre za nekaj drugega: za načelno vprašanje.
Kritični bralec, ki prebira tudi domače jezikovne razprave, se namreč ob izrazu kompetenten znajde v primežu dveh jezikovnih napotkov. Najprej z ugotovitvijo, da noben jezik ni samozadosten in večen, ker je to živ organizem, ki se nenehno spreminja. Besedišče se nenehno bogati z novimi izrazi, nekateri domači izrazi izumirajo, drugi dobivajo drugačen pomen. S tega zornega kota je mogoče razumeti, da izraza kompetenca oziroma kompetenten bogatita (modernizirata) domač jezik, kar je mogoče sklepati tudi po tem, da so ga pristojni (»kompetentni«) strokovnjaki zapisali v SSKJ. A hkrati pristojni (»kompetentni«) slovenisti učijo, da tujih besed ne gre kar povprek sprejemati v slovenščino, če le imamo ustrezno domačo sopomenko. Ker izraza kompetenca oziroma kompetenten lahko nadomestimo z vrsto domačih sopomenk, torej ni potrebe, da v domač jezik sprejemamo tujo besedo.
Očitno gre za nasprotujoči si doktrini. Kaj naj upoštevajo »nekompetentni« govorci in priložnostni pisci? Pisec gornjih vrstic je jezikovno nepristojen, nepooblaščen, neusposobljen (nekompetenten) za pravšen (kompetenten) odgovor na podobna vprašanja: ni namreč slovenist. Zato se pričakuje odgovor pristojnega (kompetentnega) jezikoslovca.
Silvo Kristan, Podkoren