Profesor Koželj je žal s svojo nenačelnostjo, popustljivostjo in iskanjem manj slabih rešitev, ko bi moral kategorično zavrniti nesprejemljive predloge, kriv za napačen razvoj mesta. Nekatere škodljive usmeritve mestnega urbanizma pa so tudi povsem njegove. Ena takih je slabo domišljena doktrina zgoščevanja mesta, katere posledica sta pozidava javnih zelenih površin in množična gradnja »vila blokov« po vseh predelih mesta. Posledice se kažejo v povsem spremenjenem značaju nekaterih – tudi spomeniško zaščitenih – mestnih četrti. Najbolj eklatanten pa je primer vila bloka na Prulah, ob Vrtcu Pod gradom. Nedopustna prostorska škoda, ki jo povzroča novogradnja, bi morala biti razlog za takojšno spremembo določil občinskega prostorskega načrta in odstop odgovornih mestnih urbanistov.

Velike spremembe se bodo zgodile na območju železniške postaje, žal brez dokončnega konsenza glede poteka železniškega prometa skozi Ljubljano ali okoli nje. Še vedno namreč ne vemo, kako bi iz centra umaknili tovorni promet, ki ga bo, po izgradnji drugega tira, iz Kopra vedno več. Zato bodo na območju postaje povečali tirne zmogljivosti in temu prilagodili postajno poslopje. Novi poslovno-trgovski programi v sklopu postaje in ob njej (ki jih Ljubljana v resnici ne potrebuje več) pa bodo z velikimi garažnimi hišami v središče mesta pritegnili dodaten avtomobilski promet. Kljub nekajdesetletnemu razmišljanju so torej rešitve začasne in večinoma slabe. A kot pravi podžupan, moramo biti veseli, da se bo vsaj začelo graditi.

Drugi projekt je »prenova« kopališča Ilirija – podžupan je začuden nad kritikami, ki bi plavalni center raje videle nekje na obrobju mesta. A dejstvo je, da je predlagana rešitev arhitekturno in prostorsko slab ter, kot se je izkazalo, finančno zelo zahteven projekt. Ljubljana bo res dobila objekt, ki ga sicer resnično potrebuje za treninge vrhunskih športnikov, izgubila pa kulturni spomenik in odprto letno kopališče, namenjeno meščanom, ter hkrati dopustila ponovno pozidavo dela parka. Za zimsko rekreacijo meščanov je že dolgo na voljo le 100 metrov oddaljeno kopališče Tivoli. Razlogov za opustitev nepremišljenega projekta je torej več kot dovolj.

Podžupan nas za konec pouči, kako težko je pri velikih projektih priti do konsenza vseh vpletenih. Taka percepcija je verjetno razlog, da se mesto takšnih projektov in sprememb prostorskih aktov, katerih posledice bomo dolgoročno čutili vsi uporabniki mesta, loteva na netransparenten način. Meščani namreč v procese prostorskega razvoja, v nasprotju z zahtevami Aarhuške konvencije, nismo vključeni. V samozadovoljstvu, ki ga je kot podžupan pridobil v dolgih letih obvladovanja mestnega urbanizma, brez resne kritike strokovne javnosti, namreč ne pomisli, da so za nerazumljivo dolge postopke morda krivi slabo domišljeni in s strani kapitala ter različnih interesov vsiljeni projekti, glede katerih se kritična javnost s pičlimi sredstvi, ki so ji na voljo, trudi, da bi jih preprečila.

Podžupana, čigar mnenju župan, kot zatrjuje, brezpogojno zaupa, prosim, da svojemu vladarju predlaga, da ne kandidira na prihajajočih lokalnih volitvah in tako omogoči drugačen, meščanom bolj prijazen razvoj mesta.

Arne Vehovar, arhitekt