Če kaj, je pandemija iz naših življenj pregnala prav nepredvidljivost. Predvidljivo smo ostajali doma, hodili v vrtce, šole in službe. Predvidljivo smo počeli, kar nam je bilo dovoljeno, predvidljivo smo si želeli, kar nam je bilo dosegljivo. In četudi smo kdaj prestopili meje dovoljenega in dosegljivega, je bil prestop zgolj navidezen. Mesto se je ob zapovedani uri ugasnilo, ulice so se izpraznile, noč potihnila. Nenadejano smo bili kvečjemu kaznovani za svoja nepredvidljiva ravnanja.
Po predvidljivosti smo sicer močno hrepeneli že pred pandemijo. A pandemija nas je odpeljala še korak naprej. Zaprla nam je restavracije in nam začela dostavljati hrano na dom. Zaprla nam je kinodvorane in filme pospravila v naše računalnike. V minulih dveh letih so nam algoritmi dokončno zavladali in nam začeli zapovedovati, kaj naj gledamo in kaj naj poslušamo, kje naj počitnikujemo in kaj naj tam jemo, celo koga naj spoznamo. Algoritmi so namreč bolje od nas vedeli, kaj si želimo in kaj nam je všeč. V nasprotju z lastno intuicijo so bili algoritmi nezmotljivi. Niso nas presenečali in to smo jim šteli v dobro.
Jaz pa sem vse bolj pogrešal nepredvidljivost. V času zaprtih restavracij sem pogrešal celo čakanje na naročilo, na novo rundo in na račun, natakarje sem pogrešal, ki se sprehodijo čez teraso, ne da bi se vsaj za hip ozrli naokrog. Pogrešal sem celo gneče, ki te prisilijo, da prisedeš k nekomu za mizo ali da nekdo prisede k tebi.
In podobno sem pogrešal zamudnike v kinu, ki deset in več minut po začetku filma brezsramno dvigujejo gledalce s sedežev. Pogrešal sem ljudi, ki klepetajo med uvodno špico, in celo tiste, ki pošiljajo sporočila med ključnim prizorom v filmu. Pogrešal sem celo množico, ki po pretresljivem filmu ne zmore v tišini zapustiti dvorane in ji moraš zato uiti, še preden se razgovori, ali pa moraš nekako preslišati njeno vsiljivo kramljanje.
In pogrešal sem premore med gledališkimi predstavami, ki jih nikdar nisem maral, ker nisem maral izstopati iz sveta, v katerega me je posrkala predstava. In nelagodje sem pogrešal, ko ljudje iz parterja pogledujejo proti tebi, ki sediš v loži, čeravno nisi človek lož. Pa tista zoprna iskanja poti v zaodrje po koncu predstave sem pogrešal, tisti občutek, da nasilno vdiraš v tuj svet.
In pogrešal sem vprašanja. »Kako je bilo v gledališču?« smo se spraševali, ko smo hoteli izvedeti, kdo vse je bil v gledališču, kaj je kdo komu rekel, kaj se z njo ali njim dogaja, kako je bila ta ali ona oblečena, ali sta se ta in oni pozdravila. Vse te odvečne banalnosti so v resnici neko gledališko predstavo ločile od drugih, ker so okoli nje spletle zgodbo in iz nje ustvarile resničen, nepozaben dogodek, tako da je gledališka predstava postala le še dogodek znotraj dogodka.
In del mene zdaj hrepeni po tem, da bi bila naša predstava prav tak dogodek znotraj dogodka, a istočasno vem, da je to nemogoče. Zavedam se namreč, da bo naš dogodek v teh časih nujno okrnjen, da bo obiskovalcev manj in da bodo mnogi med njimi takoj po predstavi pohiteli domov, redki pogumneži pa se bodo nelagodno prestopali pred dvorano ali zaman iskali prostor, kjer bi lahko v miru predebatirali to, kar so ravnokar doživeli. Del mene si pač želi, da bi bilo vse tako, kot je nekoč bilo, četudi ve, da ni nič tako, kot je nekoč bilo. Niti gledališče ne.
Zato se pred premiero svoje prve gledališke predstave počutim nenavadno. Vem, da ustvarjam skoraj dogodek, saj so bili vsi dogodki letošnjo jesen in zimo skoraj dogodki. Vem, da je naše življenje že dolgo le približek življenja. Življenje smo oponašali, kot bomo mi zdaj oponašali gledališče. Predstava bo potekala »v živo«, pred gledalci v dvorani in vem, da je v danih razmerah to nekaj izjemnega, nekaj neprecenljivega, da je to veliko več, kot bi si smeli želeti.
A vendarle ne morem, da ne bi že vnaprej pogrešal vsega, kar bo ob tem našem skoraj dogodku umanjkalo, vsega, za kar se mi je nekoč zdelo, da bi brez tega zlahka shajal, zdaj pa se mi nenadoma zdi nepogrešljivo. Še nedolgo tega sem si pred premiero želel le, da bi se predstava zgolj odigrala in bi takoj zatem vsi, vključno z mano, nekam izginili. Zdaj pa me je dva dni pred premiero strah le tega, da bi se mi te želje uresničile.
