Kandidatura za varnostni svet OZN – Cui bono?*

Po dveh letih nam mutacija covida-19 v omikron kaže, da virus še ni rekel zadnje besede in da so nadaljnja presenečenja mogoča ter verjetna. Stiska v družbi se navznoter manifestira kot splošna negotovost in nezaupanje, kar krepi agresivnost do drugačnosti (cepilske, politične, rasne, verske in vseh preostalih). Navzven pa se kaže kot »okno priložnosti« za spreminjanje političnih in strateških pozicij glavnih igralcev na svetovni ravni. Čeprav je videti, da je zdravje glavna skrb držav in njihovih elit, vse bolj zlovešče bobnanje bojnih bobnov kaže na njihove drugačne prioritete. Tekmovanje za primat na globalnem vrhu med ZDA, Kitajsko in Rusijo se zaostruje, antagonizmi med njimi se prenašajo na članice njihovih zavezništev in partnerstev ter preostale bolj ali manj neodvisne ter nevtralne države. Evropska unija se kot strateška igralka poskuša vključiti, vendar ostaja zgolj ameriška podizvajalka. Pred nami je čas velikih zdravstvenih, političnih, ekonomskih in vojaških turbulenc. Covid kot katalizator pospešuje te spremembe, za katere je svet dozorel tudi brez virusa.