Kuharske umetnosti se je učila od Eržebet, kuharice Moše Pijade. Številni veleposlaniki so jo po izteku mandata želeli odpeljati v svojo domovino kot osebno kuharico, a je vse ponudbe zavrnila. Še leta kasneje pa je prejemala pisma in darila iz Avstralije, Japonske, Nemčije, Kanade, Mehike, Združenih držav Amerike… V svojih kuhinjah so jo želeli tudi najboljši hoteli v Jugoslaviji, ponudili pa so ji tudi položaj glavne kuharice v restavraciji na sedežu Združenih narodov v New Yorku. Pripravljena je bila že pogodba, a je ponudbo zavrnila. Ostala je v kuhinji motela. Budimirka se je rodila v zelo revni družini, mama pa jo je dobesedno prisilila, da je odšla na delo v motel. V kuhinji je zacvetela. Glas o njenih neznansko okusnih jedeh se je hitro širil in kmalu so začele prihajati v restavracijo vse pomembnejše in vse bolj znane osebnosti nekdanje države Jugoslavije, na primer Ranković in Kardelj, pa tudi sam Josip Broz Tito. »Vedno se je pred odhodom prišel poslovit od mene, večkrat sva se tudi fotografirala. In vedno me je pohvalil. Tega ne bom nikoli pozabila,« je pred leti povedala Budimirka. Do zadnjega dne je bila v kuhinji in vedno je delala v dveh izmenah. Sedem desetletij. Nikoli ni bila niti za en dan na bolniški. In največkrat je prespala kar v eni od sobic motela ter vsako jutro pričakala natakarje. Stara je bila 86 let, ko pred nekaj dnevi ekipe ni pričakala v kuhinji.