Politične podpore s strani evropske komisije zavoljo tesnosti prijateljstev znotraj EPP, tudi osebne med Junckerjem in Plenkovićem, ni bilo, neuspešni smo bili tudi s poskusom po pravni poti. In ostala nam je le utvara, da je problem formalno rešen, da je meja zagotovo na morju določena, da je potreben le čas, da bo to spoznala in priznala tudi Hrvaška. Prišel pa je neki drugi čas – čas razglasitve izključnih ekonomskih con s strani Italije in Hrvaške, s čimer sta si državi dejansko razdelili Jadran in pri čemer je naša vlada, sicer povabljena zraven bolj iz vljudnosti kot drugo, umolknila, namesto da bi vsaj poskušala znova uporabiti kak pravni trik, če hočemo, da bi za ceno slovenske privolitve v to razglasitev na strani Hrvaške izbojevala priznanje arbitraže. Verjamem, da bi na podlagi njene razsodbe udejanjenje hrvaške pravice po omenjeni coni lahko premaknili in Zagreb prisilili k zarisovanju nekoliko spremenjenega zemljevida. A morala bi biti diplomacija odločnejša in iznajdljivejša. Seveda, če bi obstajala volja po tem. Ne gre pozabiti, da arbitražnemu reševanju mejnega spora Janša ni bil nikoli naklonjen.
Nekateri smo upali – glede na to, da se je nova vlada vendarle zavezala h kontinuiteti odnosa do arbitraže in njene implementacije – da bo ob vztrajnem hrvaškem zavračanju sodbe poiskala z drugo stranjo način njene uveljavitve brez nujnega priznanja, recimo z dvostranskim dogovorom o vsaj približno enaki meji v Piranskem zalivu pa do mednarodnih voda. Morda je tiha diplomacija pri tem tudi delala, da ne bom krivičen do gospoda Logarja, a do danes še vedno od tega ni nič.
Izvemo samo, sicer le po informacijah, ki prihajajo s hrvaške strani, da naj bi se dogovorili za neko skupno ribolovno cono od Kopra do Umaga, kjer bi lahko prosto lovili naši in sosednji ribiči. Povejmo takoj, da če bi bilo to res, bi to pomenilo izigravanje sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju (Sops) iz septembra 2001, ki še vedno velja tudi po evropskem pravu in predvideva tovrstno cono od Piranskega zaliva v celoti pa vse do Vrsarja. Res je, da se je ta režim izvajal le malo manj kot dve polni leti, od leta 2002 do 2004, nato je bil vezan na določitev meje med državama oziroma na uveljavitev odločbe arbitražnega sodišča – brez tega ni mogoče določiti, do kje segajo in čigave so pristojnosti glede nadzora – in se je tako znašel v nekem mirovanju, ker je določitev mejne črte na morju, kolikor de iure že rešena, de facto še vedno v zraku, če že ne kar po hrvaških željah.
Prijatelj Marko Pavliha, sicer strokovnjak pomorskega prava, pozdravlja morebitni dogovor o prostem ribolovu med Koprom in Umagom, a ga demantirajo ribiči sami, z obeh strani, razen kake izjeme. Naši zlasti opozarjajo na to – kar mi je potrdil Zlatko Novogradec, predstavnik ribičev občine Piran prek ribiške pisarne – da bi prihod hrvaških mrež v slovenske vode totalno izropal že tako skromen ribji fond. Da bi tudi naši kaj profitirali v hrvaških vodah, pa ni upanja, ker barke, ki so jih nekoč imeli za take poti, nimajo več. Kar zahtevajo, je le, da vsak ostane na svojem, a da se enkrat za vselej uveljavi arbitražna odločba.
Jah, Borut, »fantastičen dan« že dolgo ni več videti več tak. Pa za one, ki ne vedo, naj povem, da sem bil arbitražo celo predlagal sam, formalno prvič leta 2004 na odboru DZ za zunanjo politiko, šest let preden se je dogovor o njej zgodil, in da danes zamerim hrvaškim vladam, ker se ga niso držale. A morala bi se velika EPP-prijatelja Janša in Plenković v teh dveh letih dogovoriti o za obe strani zadovoljivem zaprtju tega dosjeja. Očitno te volje ni izkazal nihče od njiju. Lažje je bilo razjeziti Kitajsko, mar ne, gospod premier?
Aurelio Juri, Koper