»Videl sem žabo – / skočila je v modro, / globoko nebo«

Načela, da umetnikovega življenja in dela ne gre vzporejati, se je pri prebiranju literature Josipa Ostija težko držati. Opravka imamo, in to ne glede na zvrst, s pisavo, ki se očitno napaja v lastnem izkustvu – najsi beremo njegovo izpovedno liriko, ki je po definiciji intimna, ali (avtofikcijsko) prozo, v kateri mnogokdaj nastopajo ne le resnične osebe, temveč tudi fragmenti njihovih pristnih zapisov (denimo pisma). Ostijevo pero namreč želi vselej priti čim bližje doživetju, osebni resnici, ki je praviloma preprosta, čeprav protislovna. Prav zaradi preprostosti njegova literatura, naj bo zapisana v kot vlakovna kompozicija dolgih stavkih ali oblečena v haikujevski steznik, zlahka zleze pod kožo tudi nam.