Po predhodnem dogovoru smo se z Jernejem Tičarjem, študentom gradbeništva, ki je pred letom dni opravil izpit za turističnega vodnika, dobili pred turističnoinformacijskim centrom (TIC) na Jezerskem. Opremljen z nasmehom in dobro voljo je priznal, da vsaj za zdaj nima veliko dela in da se ljudje še niso navadili, da bi za odkrivanje domačih krajev izbrali pomoč vodnika. »Pred tednom dni sem po Jezerskem vodil mlajši par iz Srbije in bila sta iskreno navdušena,« je povedal in brez odlašanja predlagal, da krenemo na pot.
Od TIC do Planšarskega jezera
Ker večina obiskovalcev izbere parkirišče pri Planšarskem jezeru, Tičar predlaga, da začnemo pot kar pred TIC, ki stoji ob osnovni šoli. »Redki so, ki od tu stopijo na makadamsko pot na drugi strani ceste, ki mimo košarkarskega igrišča na desni in vzdolž potoka Jezernice vodi mimo Žabjega trga,« začne pripovedovati ob prijetno hitrem tempu hoje. Pri tem opozori na roza stavbo na levi strani, kjer je danes sedež občine. »Nekoč je bila tukaj izredno cenjena očesna klinika. Ljudje so prihajali tudi iz drugih koncev Evrope,« pove in pozornost usmeri na jesenova drevesa, ki so jih posadili v ravno vrsto. »Če boste pozorni, boste tudi naprej videli, da so vsa drevesa posadili v ravno vrsto. Nekoč so jih uporabljali, poleg kamnov, za posestne meje,« pove. Pretežno ravna in široka pot po dobre pol ure zavije desno proti Planšarskemu jezeru, ko nas vodnik usmeri proti cerkvi sv. Andreja in na dvorišče Šenkove domačije, kjer se glavna hiša domnevno ponaša z letnico 1521. »Kmetija je bila od nekdaj znana po tem, da je imela vsaka vrsta živali svojo streho, No, pred leti so jo dobili tudi gostje, saj kmetija ponuja tako prenočišča kot urejen kamp,« pove sogovornik in pospremi mimo dveh prijaznih psov, Meda in Arčija, ki se lenobno grejeta na dopoldanskem soncu.
Jenkova kasarna in zapisi po stenah
Med pogovorom Jernej Tičar pove, da na Jezerskem živi približno 650 ljudi, vedno več je mladih, ki se vračajo. Na vprašanje, ali so še vedno Gorenjci, v smehu prizna, da odvisno od tega, koga vprašaš. »Nekateri nas prepričujejo, da smo Korošci, a ker nas je večina hodila v šolo in na delo v dolino, se imamo bolj za Gorenjce,« prizna in doda, da je že od majhnega Jezersko odkrival skupaj s starši. Tako ni hriba, ki ga ne bi osvojil. »Dvatisočake sem že pri 14 letih prehodil s prijateljem. Seveda na skrivaj.« Zato tudi zna našteti vse hribe, ki se odprejo pred nama, ko pot nadaljujeva proti Jenkovi kasarni, ki stoji na dvorišču Jenkove kmetije. »Ime povezujejo s tem, ker je nekoč tu prenočevala Napoleonova vojska,« pove in v smehu doda, da so v preteklosti na Jezerskem vsem večjim stavbam rekli kasarna. Med pogovorom izvemo, da za hišo skrbi in po njej turiste vodi njegova babica Olga Tičar. »Kadar imam pohodnike, pa to delo opravim sam,« pove in pospremi v notranjost kasarne, ki je služila kot prenočišče popotnikom in tovornikom, ki v enem samem dnevu niso zmogli poti čez gorski prelaz. »V pritličju stavbe je bila kuhinja z odprtim ognjiščem in v diagonali, kar je bilo za tisti čas značilno, jedilna miza z bohkovim kotom«,« pove in pospremi v zgornje nadstropje po strmih stopnicah, kjer so bile sobe za prenočevanje. Ob eni je bilo dozidano tudi stranišče, kar je bilo za tiste čase zelo napredno. »Posebnost Jenkove kasarne so na stenah ohranjeni napisi in podpisi nekdanjih popotnikov v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku, najstarejši je iz leta 1564, mlajši sodijo v 17. stoletje.« Opozori na napis nad vrati, ko so vodila do stranišča. »Je edini, ki mi ga je uspelo prevesti in ga znam na pamet: Tu je sumljivi kraj, če nočeš verjeti, okusi, poliži,« hudomušno pove.
Druga soba zgornjega nadstropja služi kot spominska soba Češke koče, katere obisk sogovornik v zimskem času rekreativnim pohodnikom odsvetuje. »Ohranjen je prvi gank (balkon) iz koče, ki ga je podrl plaz. Tudi posteljo, mizo, reševalne sani in prvo vpisno knjigo iz koče hrani Jenkova kasarna,« pove sogovornik. Vsekakor priporoča, da obisk Jenkove kasarne obiščete v času, ko se v njej odvijajo Jezerske štorije.