Pred približno letom in pol so v Slovenskem mladinskem gledališču na avdiciji izbrali dvajseterico mladih, rojenih med letoma 2001 in 2006, ter z njimi zagnali program Mlado Mladinsko, namenjen vključevanju mlade generacije v gledališče in javni diskurz. Sodelujoči so začeli gledati predstave, jih analizirati in se spoznavati z gledališkimi procesi, pri tem pa je bil pomemben poudarek tudi na »ostrenju misli«, pravi vodja programa Ana Duša. »Mladim smo želeli ponuditi orodja za zaznavo in premislek družbenih pojavov, ob refleksiji pa tudi možnosti za artikuliranje lastnega mnenja ter načine za argumentirano vključevanje njihovega pogleda v javni prostor.«
Skozi ustvarjalno druženje pod vodstvom mentorske ekipe, sestavljene iz igralcev Mladinskega in drugih avtorskih sodelavcev, je tako med drugim nastala tudi predstava Svoje usode krojači, ki jo bodo premierno uprizorili v petek in ki ponudi »svojevrsten pogled generacije na dojemanje prihodnosti«, kot ugotavlja direktor Slovenskega mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed. »Gre za prvo večje avtorsko dejanje prve generacije programa Mlado Mladinsko, ne pa nujno tudi zadnje.«
Proces brez hierarhije
V uprizoritvi Svoje usode krojači mladi raziskujejo družbena, generacijska, predvsem pa družinska razmerja v času razpadanja družbene solidarnosti, vse večjih razkolov in naraščajočega nezaupanja v obstoječe sisteme. »Predstava ponuja jasen glas, na trenutke pa celo glasen krik generacije, ki vse bolj spoznava, da je prehod od ’imeti’ proti ’biti’ nujen, če želimo ohraniti kaj upanja za prihodnost. Z navidezno vsakdanjimi vprašanji, ki jih zastavljajo v uprizoritvi, se danes resno ne ukvarja skoraj nihče od tistih, ki obvladujejo območje javne razprave; se pa prostor zanje odpira v sami predstavi,« je še dodal Mihelič Syed.
Kot pojasnjuje Ana Duša, ki je podpisana tudi pod režijo uprizoritve, je ta nastala v enakovrednem sodelovanju med mladimi ustvarjalci in mentorji, ki so tudi sami prispevali k njenemu oblikovanju. »Šlo je za neke vrste vajeniški proces, kjer smo bili mentorji predvsem sogovorniki in posredovalci vednosti, ki so jo lahko mladi uporabili po svoje – tako so na primer sodelovali pri oblikovanju scenografije, glasbeni podobi, sami so zasnovali tudi svoje like in vsebino predstave.« Besedilo je tako delo nje in vseh nastopajočih. »Predstava je dramska, vendar je nastajala na način, značilen za nedramske, snovalne predstave,« je dodala.
Pot proti sožitju
Uprizoritev vprašanje prihodnosti mladih obravnava skozi tri različne tipizirane družinske situacije, pri katerih so sodelujoči črpali tako iz svojih življenj kot iz razmišljanj o trenutnem stanju sveta; pri tem sta bila pomembna tudi pogovora s kriminologom Draganom Petrovcem o nasilju v družbi in s filozofom Matjažem Ličerjem o okoljski krizi, etiki, filozofiji in znanosti, mladi so vzpostavili tudi dialog s kolumnisti našega časopisa. »V predstavi se nismo hoteli postavljati v vlogo žrtve, temveč smo želeli ponuditi svoj pogled na sedanje razmere v družbi, toda tudi premislek, kako preseči delitve in poiskati prihodnost, ki bo temeljila na sožitju in solidarnosti,« so pojasnili nastopajoči.
Kot mentorji so sodelovali igralci Blaž Šef, Damjana Černe in Primož Bezjak (sicer tudi koreograf uprizoritve), dramaturginja je bila Gaja Naja Rojec, avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar, kostume je oblikovala Maja Mirković, scenografijo Damir Leventič, zvok Marijan Sajovic, svetlobo Borut Bučinel, svetovalec za režijo pa je bil Mare Bulc. Predstavo bo spremljala še razstava Gaje Naje Rojec na temo družin.
