Ameriški režiser Wes Anderson je človek mnogih obsesij in, če pozorno opazujete njegov urejen, aranžerski režijski slog, gotovo tudi kompulzij – pomislite samo na vse tiste perfektno simetrične kadre v njegovih filmih. V svoji zadnji stvaritvi Francoska depeša skombinira vsaj dve svoji strasti: naklonjenost žlahtni, danes malodane izumrli tradiciji časopisnega novinarstva, ki časti izvrstne pisce in se upira diktatu cenenega novičarstva, ter fascinacijo nad francosko, še zlasti novovalovsko kinematografijo.
Francoska depeša
Glavni liki Francoske depeše so sicer amalgami avtorjev, ki jih je Anderson rad prebiral v njemu tako ljubem New Yorkerju, njihovi v filmu vizualizirani članki pa s...
