Filmi iz franšize Krik se začnejo s telefonskim klicem, slušalko pa praviloma dvigne najstnica. Na drugi strani je seveda morilec, ki se s skorajšnjo žrtvijo pred usodnim zamahom še malce poigra. S tistim značilnim glasom jo na primer sprašuje, kaj počne, ali ima fanta, in predvsem, katera je njena najljubša grozljivka. Slej ko prej nato skoči izza vogala s tisto ceneno pustovsko masko iz supermarketa, uvodni prizori pa se končajo s tipično slovensko vestjo kronike – z nožem jo je. Peti film po vrsti, ki je malo sequel in malo remake, torej malo nadaljevanje in malo predelava, je zvest izročilu, režirala pa sta ga Tyler Gillett in Matt Bettinelli-Olpin.
Filma o morilski klepetulji tako prvič ne režira preminuli Wes Craven, mojster grozljivke, ki je poleg Krika zagrešil tudi kultno Moro v Ulici brestov (1984), pa recimo šokerja Zadnja hiša na levi (1972) in Hribi imajo oči (1977), temveč mlada filmarja, znana predvsem po srednje zabavnih hororjih V/H/S (2012) in Dobro se skrij (2019). Gillett in Bettinelli-Olpin sta sicer izpričana fena franšize, ki je s prvencem leta 1996 preporodila podžanr slasherja oziroma gnusljivke, kot mu pravijo podalpski jezikoslovci. Tudi peti Krik je tako po eni strani vzorčni primer hororja, ki neštetokrat videni zaplet morilca z nožem, ki preganja mladino, nadgrajuje s humorno-inteligentnim samonanašanjem, samoparodiranjem in satiriziranjem žanrskih konvencij.
A če je Craven svoj zadnji, četrti Krik leta 2011 izrazito prestavil v 21. stoletje, ga nova režiserja od prvih minut vračata v devetdeseta, pri čemer ob vračanju h koreninam v prvem planu prevprašujeta kulturo neskončnih nadaljevanj in toksičnega fenovstva. Z veliko mero ironije tako na eni strani kritizirata Hollywood, ki skuša recikliranje orginalnih grozljivk iz 70. in 80. let ob ponovnih obuditvah, resetiranjih in prepakiranjih zakriti z opuščanjem številk v naslovu – pomislite samo na novi Teksaški pokol z motorko (2003), Petek, trinajsti (2009), Moro v Ulici brestov (2010), Noč čarovnic (2018) in Otroško igro (2019) –, na drugi strani pa legije zadrtih fenov, ki se z bojkoti, peticijami in načrtnim zniževanjem spletnih ocen filmov upirajo vsemu, kar po njihovem preveč odstopa od originalov.
Če niste ravno milenijec ali pripadnik mlajših generacij, je sicer zelo verjetno, da motiva toksičnega fenovstva ne boste povsem zapopadli. A ne skrbite – stvar je enostavna, samo pomislite na enoumje slovenskih twitter trolov, ki lajajo na vsakogar in vse, kar ni požegnal veliki vodja. In prav v tem je kleč filma. Cikel nadaljevanj je neizbežen, zavezanost serviranju občinstev pa navadno ne dopušča pretirano svežih pristopov. Hollywood namreč ve, da so prav toksični feni najbolj zvest del publike in da si v rimejkih in nadaljevanjih ne more privoščiti, da bi jih obrnil proti sebi. Peti del ubere nekakšno vmesno pot: nezdravo navezanost na preteklost sicer res kritizira, a jo hkrati tudi hrani z reciklažo preteklih prijemov, zasukov in lokacij. Rezultat je zabaven whodunit triler, ki novo zgodbo elegantno naveže neposredno na prvenec in ne varčuje z gravžem. Všečen, tekoč in gledljiv film, ki pa je retrospektivno bolj kot ne imitacija in ponovitev manevrov, trikov in pristopov dosedanjih filmov.
