Damijan Močnik, skladatelj in dirigent, prejemnik nagrade Prešernovega sklada: Še bolj sem strog do sebe, si pa upam več

Sklada tudi vokalno-inštrumentalne in druge skladbe, po njegovi zaslugi imamo Slovenski rekviem (2015), napisal je mladinsko opero Všeč si mi (2018) z libretistom Milanom Deklevo. Inovativen je v ritmu in melodiki, navdihujejo ga gregorijanski koral in motivi slovenske ljudske glasbe, pa tudi literatura, poezija, liturgična besedila. Njegova zgoščena polifonija nas prestavi v kontemplativno stanje, kjer je prostor zgolj za pris(o)tnost. V Zavodu svetega Stanislava v Ljubljani je sooblikoval čvrsto zborovsko piramido, še vedno vodi nekaj zborov tam in drugje, je tudi docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Symphonic movement je bila moja prva velika skladba za simfonični orkester, kot študent sem raziskoval sonatno obliko, kot bi hotel napisati prvi stavek simfonije. Profesor Dane Škerl me je skozi proces pisanja zelo pametno vodil. Ni mi vsiljeval svojega mnenja, je pa o mojih rešitvah dvomil ali jih pohvalil, odločitve pa prepuščal meni. S tem sem čutil še večjo odgovornost do tega, kar bom napisal. Ko je orkester prvič zaigral to skladbo, nisem bil presenečen, saj sem inštrumente namenoma uporabljal v njihovi najbolj zvočni podobi. Takrat še ni bilo računalniških programov, celoten material za vsa glasbila sem moral prepisati na roke. To niti ni bilo slabo, kajti terjalo je več razmisleka. Že takrat sem se torej ukvarjal s tem preizpraševanjem in danes sem v tem smislu do sebe še bolj strog. Si pa upam več.

V času študija sem se poskušal v marsičem, tudi v avantgardi, vedno pa je bil pomemben zvočni rezultat. Nisem bil zadovoljen samo s konstrukcijo, moral sem tudi sam doživeti neko zadoščenje. Če ga jaz ne doživim, kako ga bo poslušalec. Izkušnje iz vodenja zborov so me naučile, kako zelo je pomemben stik med skladateljem, izvajalci in poslušalci. Če izvajalec razume in sprejme glasbo, jo bo lahko interpretiral tako, da bo navdušil poslušalca. Razmišljal sem, ali naj s svojo glasbo širim meje in si za vsako ceno izmislim nekaj novega ali pa je moj cilj ta, da iz izbranih glasbenih elementov naredim v tistem trenutku najboljše.

Med raziskovanjem številnih glasbenih tradicij, od ljudskih do obrednih, sakralnih in tako naprej, sem prišel do ugotovitve, da si danes človek pravzaprav ne more izmisliti več nič posebno novega – Nihil sub sole novum je po mojem lahko kar aksiom. Sploh po vsem, kar se je dogajalo v avantgardi v šestdesetih letih; kaj naj zdaj jaz? Sicer lahko podobne zvoke slišimo tudi na posnetkih pred evropsko avantgardo. Recimo šintoistični menihi na Japonskem so skušali iz majhne flavte izvleči največ. Je vsaka novost res že umetniško delo?

V mladinski operi Všeč si mi povezujem mlade izvajalce s profesionalnimi glasbeniki, vsebina pa je občečloveška. Libreto govori o begunskem otroku, ki ga družba ne sprejme, razen enega dekleta. Pri tem me ni zanimal samo odnos med beguncem in domačini, ampak to, da je lahko kdor koli od nas ta begunec, ki ni sprejet v svoji drugačnosti. Na drugi strani sem dobil naročilo festivala v Montpellieru in napisal skladbo Peregrinatio, na temo romarske pešpoti Camino. Obeh naročil sem se lotil podobno, četudi je šlo pri eni za posvetno, pri drugi pa za sakralno vsebino, pri obeh je namreč v ospredju človeško življenje. Skozi glasbo sem izpostavil kontrast med dvema okoljema, pa tudi med dvema osebama, ki se ne razumeta.

Pri Caminu sem lahko potoval tudi v času: uporabil sem srednjeveške melodije, zapisane v kodeksu iz Santiaga di Compostela, potoval skozi pretekla stoletja, vse do sodobne španske poezije, pri tem pa uporabil tudi več jezikov – latinščino, španščino, francoščino, slovenščino. Vsak tekst doživljaš po svoje, tudi glede na prostor izvedbe. V katedrali v Montpellieru se ni dalo razmišljati o postavitvi teatra, sem pa teatralnost, dramatičnost prikazal s tremi mešanimi zbori – vsak je pel v svojem tempu, svojem karakterju. Na gledališkem odru si seveda lahko privoščiš več, otroci so recimo v operi tudi improvizirali.

Na francoskem nacionalnem radiu poteka ciklus oddaj Création Mondiale. Povabljeni skladatelj izbere ali na novo napiše pet kratkih skladb za različne zasedbe, z isto tematiko, na koncu pa morajo delovati kot celota. Vsak dan na radiu odvrtijo eno skladbo s kratkim komentarjem skladatelja, v daljši sobotni oddaji pa predvajajo vseh pet in daljši pogovor s skladateljem. Martini Batič so naročili, naj najde zborovskega skladatelja, nato pa so se celo sami spomnili moje skladbe Peregrinatio ter jo prosili, da naveže stik. Časa je bilo zelo malo, štiri skladbe v zahtevanih okvirjih sem že imel, na novo sem napisal skladbo Caminante.

Vsa ravno ne, imam pa štiri avtorske cedeje, dva je frankfurtska založba Carus naložila tudi na platformo spotify, na njej je tudi videoposnetek z vaj za kantato An die Freude, ki je nastala po naročilu glasbene akademije Baden-Württemberg ob praznovanju obletnice Beethovnovega rojstva. Založba me zelo ceni, zdaj so se odločili, da bodo izdali tudi moj Božični oratorij, ki mi ga je pred petimi leti naročila Slovenska filharmonija. Še bolj zanimivo pa je to, da bo Pasijon po Janezu, ki sem ga napisal pred desetimi leti, marca letos izveden dvakrat, in sicer v Münchnu z njihovim radijskim orkestrom in tujimi solisti ter v Ljubljani z zborom in komornim orkestrom Slovenske filharmonije. Note bo izdala založba Astrum iz Tržiča, gre pa za zahteven in obsežen založniški projekt.

Petje v zboru je najbližja pot do stika z umetnostjo in ljudje se ob tem zelo dobro počutijo. Moj oče je star 83 let in še ni zamudil pevskih vaj, tam je običajno pred mano, ki ta župnijski zbor v domačem kraju vodim. Že 25 let dirigiram svojim staršem (smeh). Neverjetno je, kako to pevci cenijo. Saj sem velikokrat razmišljal, da bi zaradi pomanjkanja časa zbor pustil, ampak potem na vaji vidim, koliko ljudem pomeni, da jih vodi nekdo, ki si prizadeva za kakovost, kolikor jo pač lahko dosežemo. Včasih je veliko lažje stati pred njimi, ko vidiš, kako si želijo narediti vse, kar od njih želiš, kot pred profesionalnimi pevci, ki sicer brezhibno odpojejo, a morda z manj strasti. To je moje darilo sovaščanom. Čeprav grem včasih utrujen na vajo, tam vedno dobim energijo in kakšno novo idejo.

To drži, dve tretjini ljubljanskih zborov sestavljajo upokojenci. V tej naši zborovski piramidi imamo nekaj vrzeli, ki nas bodo v prihodnje lahko drago stale. V osnovnih šolah imajo zbore, v srednjih šolah komajda kje, so pa po novem sistematizirali delovno mesto dirigenta, da se bo lahko s srednješolci delalo kakovostno, kot to sicer počnemo v Zavodu svetega Stanislava v Ljubljani, kjer imamo kar pet mladinskih zborov. Imamo sicer številne študentske zbore, ki pa imajo težave z zasedbo. Največja vrzel je v tem, da nimamo zborov s pevci iz srednje generacije, ko so v najboljših pevskih letih.

Lahko smo ponosni na zbore, ki zmagujejo na mednarodnih tekmovanjih, toda če se primerjamo s Švedsko, njihovi zbori pripravijo vsaj trikrat več celovečernih programov na leto kot naši. Najpomembnejše se mi namreč zdi koncertiranje, je pa problem, da je pri nas, kljub končani glasbeni šoli, večina pevcev notno nepismenih in tako prepočasi študirajo nov repertoar. Žal je teorija predaleč od prakse, premalo se spodbuja tudi spontano muziciranje.

Libreto že imam. Dobil sem idejo za monoopero, torej samo za eno pevko, ki bo pela vse vloge. Ampak stvar je še tako na začetku, da naj bo za zdaj dovolj povedanega o tem.