Pred desetletji me je prijatelj, že takrat ugleden zdravnik, povabil na predavanje svojega ameriškega kolega. Tema je bila človeška duša. Zdelo se mi je privlačno, ker me je to področje zanimalo, nekatera poglavja psihologije, kolikor so mi bila dostopna predvsem v okviru kriminologije, pa mi niso dala jasne slike. Ker je šlo za medicinski prikaz, sem si obetal kaj bolj oprijemljivega. Morda je bilo, a naj odkrito priznam, razumel nisem prav ničesar. Zdelo se mi je, da se je učeni zdravnik gibal nekje med nevrofiziologijo in filozofijo, oboje prezahtevno zame.
Tudi kasnejše strokovno branje mi ni kaj posebno razbistrilo predstave o duši. Sem pa počasi odkrival, da ima nasprotje duši ali njeno pomanjkanje množico prepričlj...