Drugače se niti ni moglo končati. Ne po dogodkih v zadnjih dneh, od trenutka, ko je avstralski minister za priseljence Alex Hawke z izvršnim sklepom na podlagi javnega interesa najboljšemu teniškemu igralcu na svetu Novaku Đokoviću preklical vizum za bivanje v deželi tam spodaj. Ni se moglo zgoditi drugače, kot da je tričlanski senat zveznega sodišča po pritožbi Đokovićeve odvetniške ekipe soglasno potrdil, da je bila odločitev zakonita, in številko ena svetovnega tenisa »izgnal« iz države.
Ali je do tega prišlo zaradi dejanskega strahu pred tem, da bi Đoković ogrožal javno zdravje, zaradi kršitev pri izpolnjevanju pogojev za vstop v Avstralijo, zaradi pritiska domače javnosti, ki je večinsko izražala mnenje, da necepljeni tenisač nima kaj iskati v državi, političnih igric, strahu pred še večjim kaosom, ki bi nastal ob vsakem Đokovićevem nastopu, česa šestega ali sedmega…, sploh ni več pomembno. Odločitev je dokončna, Đoković v Melbournu ne bo napadal desete zmage na tamkajšnjem turnirju za grand slam in skupno enaindvajsete na turnirjih velike četverice, in je, potem ko so sodniki obelodanili svojo odločitev, že zapustil Avstralijo. Pri čemer je veliko vprašanje, kdaj se bo tja sploh lahko še vrnil oziroma ali bo na svojem najljubšem turnirju sploh še kdaj zaigral – poleg tega, da je moral zapustiti državo in bo moral plačati kazen, 34-letnemu Srbu namreč grozi še nekajletna prepoved vstopa v Avstralijo.
Razočaranje in slavje
Če ne drugega, bo zaradi njegovega odhoda turnir zdaj zagotovo minil precej bolj mirno, v ospredju bodo rezultati in zgodbe, ki jih piše dogajanje na igrišču, in ne nepotrebna drama ob njem. To je v kratki izjavi, ki bo po besedah njegovega tabora do konca turnirja v Melbournu tudi edina, poudaril tudi Novak Đoković sam. »Zelo sem razočaran nad odločitvijo sodišča, vendar jo bom spoštoval. Neprijetno se počutim ob dejstvu, da je bilo toliko pozornosti v zadnjih tednih usmerjene name, in upam, da se bomo zdaj lahko osredotočili na šport in na turnir, ki mi je tako zelo ljub. Vsem igralcem, sodnikom, osebju, prostovoljcem in gledalcem želim vse najboljše in čim boljši turnir, obenem pa bi se rad zahvalil družini, prijateljem in navijačem za vso podporo, ki sem je bil deležen v zadnjih dneh in tednih,« je med drugim sporočil Đoković in napovedal, da si bo vzel nekaj časa za počitek.
Avstralske oblasti so medtem ob izgonu »državnega sovražnika številka 1« prekipevale od zadovoljstva. »Soglasno odločitev sodišča, ki je podprlo mojo odločitev, s katero sem gospodu Novaku Đokoviću zaradi javnega interesa preklical vizum, pozdravljam. Naša politika močnega varovanja mej nas je med pandemijo ohranila varne in poskrbela za eno najnižjih smrtnosti zaradi covida na svetu in eno najvišjih stopenj precepljenosti državljanov, zaradi česar je tudi gospodarsko okrevanje med najhitrejšimi in najmočnejšimi. Avstralci so se zelo žrtvovali, da smo danes tam, kjer smo, vlada Scotta Morrisona pa je trdno odločena varovati ta položaj, kot prebivalci od nas tudi pričakujejo,« je po objavi odločitve sodišča na »politični parket« vse skupaj zapeljal Alex Hawke, tako rekoč identičen pa je bil tudi odziv avstralskega predsednika vlade Scotta Morrisona, ki je v stilu Donalda Trumpa med drugim dejal: »Pozdravljam odločitev, da ohranimo naše meje močne in Avstralce varne.«
Mešani odzivi
Odzivi po svetu so medtem kakopak mešani, če bi dali tako zagovorniki kot nasprotniki Novaka Đokovića čustva na stran, pa bi se zagotovo strinjali, da je krivda za dramo zadnjih nekaj dni vsaj približno deljena. Dejstvo je, da do vsega skupaj ne bi prišlo, če bi se Đoković cepil, tako kot se je kar 97 igralcev iz prve svetovne teniške stoterice. Še več – s tem bi Nole naredil veliko in poslal močan signal v boju proti koronavirusu, ki bi zelo pozitivno vplival na tako zelo potrebno večjo precepljenost v njegovi državi, k cepljenju pa spodbudil še marsikoga drugega. A dejstvo je tudi, da se v Avstralijo niti odpravil ne bi, če ne bi pred tem dobil potrdil, za katera so mu organizatorji zagotovili, da mu bodo omogočila prihod in igranje na grand slamu. Vse pa bi moral skrbeti način, kako so Đokovića obravnavali. Ne nazadnje, kot smo lahko zasledili v enem izmed številnih komentarjev – si predstavljate, da bi se kaj takega v Melbournu zgodilo kakšnemu Američanu, Švicarju, Britancu? Ali pa da bi se komur koli kaj takega, kot se je Đokoviću v Melbournu, več kot en teden dogajalo pred turnirjem v Pekingu ali Moskvi?
Prav s tega vidika je marsikdo pogrešal odločnejšo zaščito igralca in jasnejša stališča zveze ATP, predvsem pa konkretnejši odziv večjega števila njegovih igralskih kolegov in kolegic. Še posebej zato, ker gre za Novaka Đokovića. Ne Đokovića številko ena svetovnega tenisa, temveč Đokovića človeka, čigar naporov za bolj enakovreden položaj večjega števila igralk in igralcev skozi vsa leta v tej luči pač ne bi smeli spregledati. Ali, kot je poudarila francoska teniška igralka Alize Cornet: »O vsem skupaj vem premalo. Kar zagotovo vem, pa je, da je Novak vedno prvi, ko se je treba postaviti za igralce. Nihče od nas pa se ni postavil zanj.«