Dve leti po začetku pogajanj med argentinsko levosredinsko vlado predsednika Alberta Fernandeza in Mednarodnim denarnim skladom (MDS) o reprogramiranju dolga še ni oprijemljivih rezultatov, zato ni rečeno, da ne bodo pogovori prekinjeni. To izhaja iz izjav Fernandeza in njegovega ministra za gospodarstvo Martina Guzmana, ki v zadnjih dneh poudarjata nujno potrebo po nadaljevanju pogovorov. Vlada si namreč prizadeva za sklenitev novega, ugodnejšega oziroma realnejšega sporazuma, ki bi nadomestil dogovor za triletni revolving kredit v višini 44 milijard dolarjev, ki je bil sklenjen leta 2018 v času desne vlade predsednika Mauricia Macrija (2015–2019).
Po pogojih, v katere je privolil Macri, bi morala Argentina letos odplačati 19 milijard dolarjev, leta 2023 pa 20 milijard. Decembra lani je odplačala 1,9 milijarde, marca letos bi morala še skoraj 3,6 milijarde. Toliko sredstev pa država preprosto nima. Poleg tega mora servisirati še 21 svežnjev državnih obveznic zasebnih upnikov v vrednosti 66 milijard dolarjev. Tu gre za dolg, ki ji ga je leta 2020 uspelo reprogramirati.
Vlada se noče odreči ukrepom za oživljanje gospodarstva
Pred nekaj dnevi je vlada prvič od začetka pogajanj priznala, da MDS zahteva večjo fiskalno prilagoditev, kot jo je pripravljena izvesti. Minister Guzman je dejal, da MDS zahteva program prilagajanja javne realne porabe in nasprotuje predlogu vlade o uvedbi programa, ki bi zagotavljal kontinuiteto okrevanja gospodarstva.
Vlada torej namerava primanjkljaj (lani je bil 3,5-odstoten) financirati z rastjo gospodarstva, ta je lani obsegala deset odstotkov, napovedi za letos pa kažejo na štiriodstotno rast BDP. Ta strategija bi po Guzmanovih besedah omogočila celo dvig državne porabe. Na sestanku s 23 guvernerji zveznih pokrajin minuli teden je dejal: »Prizadevamo si znižati primanjkljaj, a hkrati zagotoviti strategijo, ki bi podpirala okrevanje gospodarstva. To je prvi korak. Za reševanje dolga z MDS pa bodo potrebna leta.«
MDS namesto tega zahteva zmanjšanje primanjkljaja z nižjo javno porabo ne glede na rast gospodarstva. Te zahteve so postavile ZDA kot glavni delničar MDS, zato je Guzman, ne da bi jih imenoval, od njih zahteval nekaj samokritičnosti. Gre za to, da je bilo posojilo odobreno s posredovanjem tedanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je bil Macrijev prijatelj, MDS pa je takrat vodila sedanja predsednica Evropske centralne banke Christine Lagarde. To je bilo največje posojilo, ki ga je MDS kadar koli odobril.
»Politično posojilo« Macriju
Zaradi tega predsednik Fernandez pravi, da »je sklad odgovoren za sedanjo situacijo, ker je v tehničnem smislu odobril nesprejemljivo posojilo«, ki ga je označil za »politično«, saj da je bil njegov edini namen rešiti Macrijevo vlado. V ponedeljkovem intervjuju za lokalne medije je poudaril, da je nadaljevanje pogovorov z MDS nujno in da ni alternative vladnemu predlogu. Po njegovem pomenijo zahteve Washingtona vrnitev k večnemu (neuspešnemu) receptu, ki vodi v krčenje gospodarstva in revščino. »Po pravici rečeno nam hoče MDS vsiliti svoj program, s čimer se ne strinjamo. Vsi vedo, da Argentina tega ni zmožna plačati. Nihče si ne more zamisliti, da bi država lahko plačala (letos) 19 milijard dolarjev od glavnice in obresti,« je dejal. Ob tem ni neposredno odgovoril na vprašanje, ali bi država lahko zašla v plačilno nesposobnost oziroma razglasitev bankrota, ampak odvrnil, da je vladni recept zanj edini mogoči.
