Po lanski sezoni v Venezii v letošnji ne igrate. Je to vaše dokončno košarkarsko slovo?

Tako je. Končal sem kariero. Koleno ni več v stanju, da bi prenašalo vsakodnevne napore.

Kako to, da o koncu kariere niste seznanili javnosti?

Sem človek tihe narave in nikoli nisem silil v ospredje. Ožja družina je z mojo odločitvijo seznanjena, nekdanji soigralci tudi. Javnost pa bi tako in tako slej ali prej izvedela.

Je bila odločitev težka?

Še pred nekaj meseci sem upal, da bi v drugem delu sezone igral za Venezio. Trenerju sem po koncu lanske sezone dejal, da ne morem več igrati cele sezone, morda pa bi se vrnil za drugi del. Decembra so me poklicali in poskusil sem trenirati. A hitro je bilo jasno, da koleno tega ne dovoljuje več.

Kaj počnete trenutno in kje se vidite v prihodnosti?

Trenutno pomagam bratu in očetu v podjetju, ki se ukvarja s prodajo reklamnega materiala. Potem pa bomo videli. V košarki se za zdaj ne vidim, zagotovo pa puščam odprte možnosti, da se v prihodnosti vrnem tudi v kakšni drugi vlogi.

V karieri ste zamenjali kar nekaj klubov. Začeli ste na Jančah, nato pa nase opozorili v Slovanu. Kako se spominjate tistega obdobja?

Na Jančah sem imel odlične trenerje, prav tako nato v Slovanu, kjer so zbrali skupek najbolj nadarjenih slovenskih mladeničev. Imeli smo odlične pogoje, vzdušje je bilo izjemno. Kot mladinec sem že igral za člane, hodil z njimi tudi na gostovanja v ligi ABA, pozneje pa dobil konkretnejšo priložnost, ko je trener postal Aleksander Sekulić.

Naslednja postaja je bil turški velikan Fenerbahče, ki je bil zagotovo povsem drug svet?

Prehod iz majhnega mesta in kluba v Carigrad in Fenerbahče ni bil lahek. To je res velik klub, ki ima na milijone navijačev po vsem svetu in venomer polne dvorane. Takrat je bil trener Bogdan Tanjević, ki je rad delal z mladimi in mi hitro tudi ponudil priložnost za igranje. Če si delal dobro in se trudil, je to vedno prepoznal in te za to nagradil. Tudi ko je bil pod pritiskom rezultata, kar sem pri njem izredno cenil.

Pozneje ste pri Fenerbahčeju sodelovali tudi z Željkom Obradovićem.

Po njegovem prihodu sem s klubom podaljšal pogodbo, saj je bil zadovoljen z menoj, a je nato prišla druga poškodba kolena. Žal.

Fenerbahče vas je za eno sezono posodil k Olimpiji, ki takrat ni bila v najboljšem stanju. Vas to ni motilo?

Ne, ker sem natančno vedel, zakaj prihajam v Ljubljano. Tisto sezono pri Fenebrahčeju ne bi veliko igral, pri Olimpiji pa sem bil med nosilci v evroligi, česar sem si resnično želel. Dodaten plus je bil, da sem leto dni preživel doma.

Kako vam je všeč zgodba Cedevite Olimpije?

Odlično se mi zdi, da stavijo na slovenske reprezentante in da hkrati poskušajo zbrati tudi najbolj nadarjene slovenske mladeniče. Kot stvari trenutno stojijo, gredo po pravi poti. Tudi sam sem bil v stiku s Cedevito Olimpijo, ko je prišlo do združenja obeh klubov, a do resnih pogovorov nikoli ni prišlo, saj sem takrat ravno podaljšal z Venezio.

V karieri ste nosili še drese Bešiktaša, Darušafake, Banvita in Venezie. Kje ste se počutili najbolje?

Povsod sem bil zadovoljen. Pri Banvitu smo spisali posebno zgodbo, ko smo pod vodstvom Saša Filipovskega osvojili turški pokal in igrali v finalu Fibine lige prvakov. Škoda, da je klub pred kratkim izgubil sponzorja in propadel. Zanimiva je bila tudi sezona pri Darušafaki, ki je ravno takrat prišla v prvo turško ligo in igrala le v njej, kar je bilo dobro za moje koleno, saj sem se ravno vračal po drugi operaciji. Venezia pa je sama po sebi imela poseben čar.

Krona kariere je zagotovo naslov evropskega prvaka z reprezentanco leta 2017?

Brez dvoma. To je nekaj neopisljivega. Pogosto podoživljam dogodke iz Helsinkov in Carigrada, še zlasti ko se slišimo s takratnimi soigralci ali ko gledam tekme reprezentance. Priznam, da pogrešam igranje za izbrano vrsto, a če ne gre več, pač ne gre.

Razmišljate kdaj, kaj bi bilo, če ne bi bilo dveh hudih poškodb kolena?

Zadovoljen sem s tem, kar se dosegel v karieri. Vedno imaš v glavi, da bi lahko bilo še bolje, a se s tem ne obremenjujem. Bil sem na meji tega, da odidem v ligo NBA, saj smo se pogovarjali z New Orleansom, za katerega sem nato tudi igral v poletni ligi. Morda bi mi ravno to še uspelo, če bi bilo koleno v boljšem stanju.