Boter, ZDA

V legendarnem Loew's State Theatre na Broadwayu so 14. marca leta 1972 prvič predvajali film Boter (The Godfather), za mnoge najboljši film vseh časov, prvi film iz serije treh in film, ki je odprl pomembno serijo filmov o gangsterjih, povezanih v italijansko kriminalno združbo, imenovano mafija. Film je režiral Francis Ford Coppola, pomagal je tudi pri scenariju, ki sta ga napisala skupaj s piscem romana Mariom Puzom. Monumentalno delo, v katerem nastopajo sami veliki igralci (Marlon Brando, Al Pacino, James Caan, Robert Duvall, Diane Keaton, Thalia Shire…), je bilo nominirano za 11 oskarjev in je tri tudi dobilo – za najboljši film, za glavnega igralca (Marlon Brando) in za najboljši prirejen scenarij. Kasneje so nominacijo za glasbo Nina Rote preklicali, ker je enako skladbo, samo v malce hitrejšem, plesnem ritmu, že uporabil leta 1958 v filmu Fortunella. A bolj kot nagrade se je Coppola razveselil posla. V film so vložili okoli šest milijonov dolarjev in zaslužili 40-krat toliko. V naslednjih letih so dobiček še zabelili z drugim (1974) in tretjim delom (1990).

Kabaret, ZDA

Trinajstega februarja so začeli vrteti film Kabaret, ki ga je posnel Bob Fosse. Gre za konkretno predelavo muzikala z Broadwaya iz leta 1966. Zgodba je postavljena v Berlin leta 1931, ko nacisti počasi prevzemajo kontrolo nad življenjem in jih seveda moti tudi dogajanje v zelo odprtih nočnih klubih. V filmu, ki je velika kritika nasilja, nacizma in ekstremno desničarskega razmišljanja, je dobila glavno vlogo Liza Minelli, pomagala sta ji Michael York in Joel Grey. Odkrit gejevski film je osvojil osem oskarjev: tudi za režijo, scenarij in glavno žensko vlogo.

Zadnji tango v Parizu, Italija, Francija

Kar nekaj filmov je pričalo, da je seksualna revolucija ena najbolj opaznih smeri v svetovni kinematografiji. Erotična drama o odnosu med ameriškim vdovcem (Marlon Brando), ki je imel takrat 48 let, in 20-letno Parižanko (Maria Schneider), ki so jo začeli po Evropi vrteti konec leta, je ob vložku milijon dolarjev prinesla skoraj 100 milijonov. Režiral je Bernardo Bertolucci, ki je pomagal tudi pri scenariju. Film, v katerem je mogoče videti za tiste čase zelo eksplicitne seksualne scene, je dobil zgolj dve nominaciji za oskarja.

Diskretni šarm buržoazije, Francija, Španija, Italija

Eden najboljših filmov Luisa Buñuela je bil posnet pred 50 leti. Utrgana nadrealistična zgodba govori o različnih zabavah in druženjih, na katerih se dogajajo bizarne stvari in na katere prihajajo različni stebri družbe. Španski mojster niza politike, kriminalce, teroriste in visokega cerkvenega uradnika, ki ga tradicionalno najbolj smeši. Film je dobil kopico nominacij (Buñuel in soscenarist Jean-Claude Carrière sta bila nominirana za oskarja za scenarij) – in hkrati najpomembnejšo nagrado, oskarja za najboljši tuji film leta 1973.

OdrešitevZDA

Deliverance, kot je originalen naslov filma v režiji Johna Boormana, je eden najbolj vplivnih filmov vseh časov. Gre za briljantno kombinacijo drame in pustolovskega filma, ki se na koncu spremeni v grozljivko. V filmu se štirje turisti, mestni moški, borijo za svoje življenje v spopadu z domačini globoko v neprehodni ameriški divjini. Obe strani uporabljata vsa sredstva. Film je prinesel eno najlepših skladb za bendžo (Dvoboj bendžev) in je bil nominiran za tri oskarje. A bil je očitno preveč morbiden in ni dobil nobenega.

Solaris, Sovjetska zveza

Za mnoge najpomembnejši sovjetski režiser Andrej Tarkovski je bil leta 1972 na vrhuncu svojega ustvarjanja. Po velikih filmih Ivanovo otroštvo in Andrej Rubljov je namreč posnel psihološki znanstvenofantastični film Solaris, skupaj s Friedrichom Gorensteinom je podpisal tudi scenarij, narejen po romanu Stanisława Lema iz leta 1961. Solaris velja za filmsko klasiko in je z leti pridobil še več patine. Zgodbo o težavah posadke na vesoljski ladji v bližini planeta Solaris je leta 2002 neuspešno in z velikim finančnim polomom priredil Steven Soderbergh.

Globoko grlo, ZDA

Deep Throat je prvi veliki in povsem brezkompromisen pornografski film. Režiser in scenarist Jerry Gerard je ob jasnih kritikah in prepovedih, pa tudi ob očitkih o finančnih malverzacijah, posnel enourni pornič, ki ima veliko težo tudi v današnjih dneh. Tudi kot najpomembnejši film zlate dobe pornografije. Za film o Lindi Lovelace (Linda Boreman), ki ima klitoris globoko v grlu, so zapravili banalnih 50.000 dolarjev, zaslužili pa so po nekaterih podatkih kakšnih 50 milijonov, po drugih pa celo desetkrat toliko – jasno, publika, predvsem moška, je drla v dvorane.

Vse, kar ste vedno želeli vedeti o seksu, ZDA

Leta 1972 se je v plejadi filmov o spolnosti našel tudi režiser, scenarist in glavni igralec Woody Allen. Gre za eno njegovih najbolj znanih komedij, ki je seveda parodija. Če so v preostalih filmih scene spolnosti prikazane razmeroma podrobno, se Allen v svojih sedmih zgodbicah predvsem norčuje iz različnih spolnih praks in pripomočkov ter se loti celo bestialnosti. Vložili so dva in zaslužili 18 milijonov dolarjev. Istega leta je bil Allen tudi scenarist in glavni igralec v prav tako uspešnem filmu Zaigraj še enkrat, Sam.

Blaznost, Anglija

Alfred Hitchcock je osem let pred smrtjo posnel svoj predzadnji film Frenzy in ga na plakatih podnaslovil z Šokantna mojstrovina mojstra šoka. Govorimo o angleškem filmu, gre za triler po scenariju Anthonyja Shafferja, napisanem po romanu Arthurja La Berna iz leta 1966. Zgodba spremlja serijskega morilca s kravato, ki mori dekleta po Londonu. Na koncu kriminalca seveda spretno zašijejo, v filmu pa omenjajo tudi umora, ki sta se zares zgodila v angleški prestolnici. Jasno, kot je bilo v navadi pri Hitchocku, je dobil nekaj nominacij in prav nobene večje filmske nagrade.

Valter brani Sarajevo, Jugoslavija

Raziskovalci jugoslovanske pop kulture menijo, da je film Valter brani Sarajevo videla okoli milijarda in pol ljudi, kar bi pomenilo, da gre za enega najbolj uspešnih filmov vseh časov. Gre seveda za to, da je bil film na Kitajskem izredno popularen, kar dokazujejo tudi spletne strani v kitajščini. Film o ilegalcih v okupiranem Sarajevu leta 1944, ki se borijo za osvoboditev izpod nemškega škornja, ima ob režiserju Hajrudinu Krvavcu tako Bato Živojinovića (Valter) kot Ljubišo Samardžića, pa še Bojana Adamiča z glasbeno podlago, ki je na Kitajskem ponarodela.