Tuji mediji so Titovi bolezni tiste dni namenjali celo neprimerno več prostora od domačih. Ljubljansko Delo je na primer 4. januarja na naslovnici o tem dogodku objavilo zgolj kratko novičko, naslednji dan pa niti besede. Medtem je veliko večjih tujih medijev poslalo v Beograd svoje reporterje, od katerih so prejemali precej obsežne prispevke. Svetovno javnost je pravzaprav bolj kot Titovo zdravje (star je bil vendarle skoraj polnih 88 let in jugoslovansko politično vodstvo je v največji tajnosti že začelo priprave na njegov pogreb) zanimala prihodnost Jugoslavije po njegovi smrti in kaj bi njegov odhod lahko predstavljal za mir v regiji in svetu.

Predsednik Tito v Kliničnem centru v Ljubljani

BEOGRAD, 3. januarja (Tanjug) – Po nasvetu zdravniškega konzilija so predsednika republike Josipa Broza Tita danes sprejeli v Klinični center v Ljubljani zaradi preiskave ožilja nog.

Delo, 4. januarja 1980

Predsednik Tito na zdravljenju

BRDO PRI KRANJU, 6. januarja (Tanjug) – Predsednik republike Josip Broz Tito je včeraj zapustil Klinični center v Ljubljani in je v spremstvu predsednika CK ZK Slovenije Franceta Popita prispel na Brdo pri Kranju. (…)

Ob odhodu predsednika Tita iz Kliničnega centra je zdravniški konzilij izdal naslednje sporočilo:

»Predsednik republike Josip Broz Tito je po preiskavah ožilja nog zapustil Klinični center v Ljubljani. Izvidi zahtevajo nadaljnje intenzivno zdravljenje.« (…)

Delo, 7. januarja 1980

Predsednik Tito operiranBrzojavke z dobrimi željami

Ljubljana, 13. januarja (Tanjug) – Predsednik republike Josip Broz Tito je bil minulo noč operiran na kliniki za kardio-vaskularno kirurgijo Kliničnega centra v Ljubljani. Kirurški poseg so opravili na ožilju leve noge. Predsednik Tito je dobro prenesel operacijo. Neposredni pooperacijski potek je normalen, sporoča konzilij. (…)

Delo, 14. januarja 1980

V BEOGRADU MED TITOVO BOLEZNIJO

(…) Če je bilo desetdnevno obdobje bitke predsednika Tita za življenje le generalka prenosa oblasti in prvi pogled na Jugoslavijo po Titu, tedaj je obračun za vse igralce, dramatike, scenariste in gledalce – naj ohranimo gledališko prispodobo – povsem negativen. Ko dober teden po dogodkih prelistavamo časopise, si prikličemo v spomin vsebino pogovorov, domnev in razlag, ki so bile izrečene v beograjskem Mednarodnem press centru, je ocena porazna. Netočnosti, napačne interpretacije, nepoznanje razmer v Jugoslaviji, zamenjava imen in funkcij – vsega tega je v izobilici. Toda to so le vidnejše napake dopisnikov, ki so bili pod silo razmer prisiljeni vključiti v svoje dopise tudi nepreverjene podrobnosti. Ob popolnem pomanjkanju uradnih informacij – eno samo, ali največ dve zdravniški poročili o stanju pacienta – je bilo nujno izpopolniti vrzeli kako drugače. Zahodni bralec, še manj pa glavni urednik, se ne moreta zadovoljiti s tremi, štirimi vrsticami, ki so jih jugoslovanski listi posvečali Titovi bolezni. Negativna ocena torej za tiste kroge, ki so dolžni vzdrževati stike s tujimi dopisniki, saj pade tudi nanje lep del krivde za marsikdaj izkrivljeno resnico. (…)

Še najslabšo uslugo pa so objektivnosti povzročile tiskovne agencije. Le dva primera: izmišljena vest o aretaciji devetih ustašev, ki jo je prva objavila France press, in novica o amputaciji in topovih na beograjskem letališču, ki jo je zagrešila italijanska tiskovna agencija ANSA. Amputacijo je namreč potrdila polnih 12 ur, preden so ljubljanski zdravniki pričeli konzult, topove pa je napovedala brez kakršne koli razlage, da gre za ukrepe, ki so sorodni vsem letališčem sveta zaradi naraščajočega terorizma in preusmerjevalcev. S takšnimi časnikarskimi racami pa so agencije spravile v zadrego tudi najresnejše liste, saj od agencij pričakujemo objektivne vesti in ne komentarje.

Da je mnogim prijalo – tako v sami Jugoslaviji kot na Zahodu – tovrstno poročanje, ne more biti nobenega dvoma. Vest o aretaciji devetih oboroženih ustašev v Beogradu, pa čeprav zanikana in gotovo tendenciozno izmišljena, odpira celo vrsto novih vprašanj. Celotna zadeva nikakor ni neverjetno izgledala. Nič lažjega, kot je bil vdor ustašev leta 1972, kakor tudi, da je šlo za pilotirani poskus destabilizacije, ki je prvi pogoj za kasnejše vmešavanje v notranje zadeve. Med 16-terico ustašev, ki so se leta 1972 izurili v Avstraliji, nato pa vdrli v Jugoslavijo, sta bila tudi dva pripadnika sovjetske vohunske službe KGB. Opomin notranji opoziciji prokremeljsko opredeljeni pa tudi Moskvi sami. Ne sicer posredno, pač pa preko zahodnih dopisnikov. V korist verjetno tudi določenim krogom na levi in desni, rankovičevcem, pa tudi tistim, ki so izgubili oblast po čistkah leta 1971.

V poslabšanju odnosov med velesilama, ob zaostritvi mednarodne napetosti po vdoru sovjetskih čet v Afganistan, razcepljenosti v gibanju neodvisnih, ki se je nakazala že med lansko konferenco na Kubi, je postala Titova bolezen pomemben del mozaika svetovne politike, življenjske važnosti za vse. Za Zahod, ki bi se čez noč lahko znašel pred izvršenim dejstvom in sovjetskimi tanki preko ljubljanskega hodnika (gap Ljubljana, je označen na zemljevidih Atlantskega zavezništva), ki odpira pot v Padsko nižino. Za balkansko ravnovesje, ki z bližnjim vstopom Grčije v Evropsko skupnost in spremenjeni politiki Albanije do sosedne Jugoslavije nakazuje pomembne novosti. Pa tudi za Vzhod, če se znova zaostri makedonsko vprašanje med Jugoslavijo in Bolgarijo in če po 35-letni zamrznitvi znova prevlada duh Jalte. (…)

Novi list (Trst), 31. januarja 1980

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib