Dovolj je namreč, da mlada, pametna in lepa Nika Kovač javno izreče nekaj smiselnih stavkov, in že se naši domoljubi reorganizirajo kot farmacevtska industrija v pandemiji ter iz proizvodnje dobesedno čez noč umaknejo žaljivke migrantov, umetnikov in komunajzerjev, vse kapacitete svojih kletnih tovarn pa namenijo proizvajanju psovanja Nikine mladosti, pameti in lepote.
In tu preprosto mora biti na delu strah, ker racionalne poslovne logike v tem zagotovo ni. Poslovna logika bi namreč velevala, da se kljub novim izdelkom še naprej proizvajajo tudi starejši, že uveljavljeni izdelki, saj se z različnimi izdelki nagovarja različne ciljne skupine. Če bi torej sledili poslovni logiki, bi slovenski domoljubi nad Niko Kovač ne poslali celotne požarne pehote in ne bi le zaradi nje pospešeno ustvarjali na desetine lažnih Twitter računov. Tako bi, pravim, velevala poslovna logika, ki bi stremela k racionalnemu cilju učinkovitega zmerjanja in poniževanja vseh političnih in drugih nasprotnikov, od Luke Mesca in Marjana Šarca do Svetlane Slapšak in Magnifica. Žaljenje mlade, pametne in lepe Nike bi bila lahko kvečjemu dodatna ponudba za najbolj zveste naročnike. Nekaj v stilu »V januarju ne zamudite akcije…« ali »Samo ta mesec na vseh dobro plačanih Twitter računih…«.
Ne, v tem, da so se pretekli teden vsi vasleti kot stekli zapodili za mlado, pametno in lepo žensko in za več dni pozabili na vse moške tega sveta, je moralo biti nekaj globoko iracionalnega. Sploh ker ta mlada, pametna in lepa ženska ni napovedala ustanovitve nove sredinske stranke in ji ankete niso napovedale zmage na aprilskih volitvah. Le prvinski, resničen strah te lahko namreč prisili, da mlado, pametno in lepo žensko ozmerjaš, da je stara, butasta in grda. Le strah pred izjemnimi, nadpovprečnimi ljudmi te lahko pripravi do tega, da samega sebe pomirjaš s kričanjem, da ni Nika Kovač prav nič posebnega, da je navadna luzerka in bleferka, ki živi v zablodi in deluje pod vplivom tuje propagande in tujih interesov.
Priznam, včasih je slovenske domoljube res težko razumeti. Jaz, recimo, zavisten pogledujem proti vsem tistim mladim, pametnim in lepim skandinavskim premierkam in ministricam, pa proti izjemni Jacindi Ardern na Novi Zelandiji. Pravzaprav po tihem že leta sanjarim o tem, da bo nekoč tudi moj predsednik vlade mlada, pametna in lepa ženska, ki bo svoje talente znala uporabljati še za kaj drugega kot za politična obračunavanja in preračunavanja, ki se bo znala skobacati iz tega našega političnega peskovnika in ki bo razmišljala tudi o tem, kako bomo živeli čez deset ali dvajset let. In ki se ne bo ustrašila tako zelo očitnega dejstva, da so stari, butasti in grdi moški pred njo zavozili državo in da jo je zato nujno treba resetirati.
A iz tega sanjarjenja me je ta teden zbudila toča dreka, ki je z desne strani neba padala po Niki Kovač in po mojih sanjah. In zgrožen sem dojel, da mi še na Tanjo Fajon nismo pripravljeni, kaj šele na Niko Kovač. Ob tem sem se namreč spomnil, kako neznansko grozna se nam je še nekaj let nazaj zdela angleščina Alenke Bratušek in kako zelo sram nas je bilo ob njenem nastopu na neki ameriški televiziji, čeprav naša prva in zadnja predsednica vlade tam namesto naših ni zastopala madžarskih interesov in s svojim nastopom ni užalila dobre polovice evropskega parlamenta.
In potem sem se spomnil še, kako neskončno daleč smo bili pred petimi leti od tega, da bi za predsednico države izvolili žensko, in pomislil sem, da morda ne bi bilo treba resetirati le skrajno desne politike, njenih škodljivih ukrepov in zakonov, marveč bi bilo treba nujno resetirati celotno družbo, ki jo je strah žensk in jo je vsaj tako zelo strah tudi mladosti, pameti in lepote.
Domoljubni virtualni stampedo, ki so ga te dni na družbenih omrežjih uprizorili esdeesovski uslužbenci in njihovi goreči pristaši, je po mojem mnenju namreč le vrh ledene gore, pod katerim se skriva eno velikansko, vseslovensko nezaupanje do žensk, ki se na drugih straneh družbe morda ne izraža tako primitivno in vulgarno, kot se izraža na skrajni desnici, a ni zato nič manj resnično in nič manj trdovratno.
Najbrž ni naključje, da naša družba leta 2022 ne polaga upov v mlado, pametno in lepo odrešenico, marveč verjame v pojav še enega osivelega odrešenika. In se ob tem preračunljivo nadeja, da ga bo na njegovi odrešilni misiji čim bolj navdušeno podprla tudi Nika Kovač.