Svetovno znani ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, vse prej kot Putinov fen, je nedavno za Portal Plus zapisal, oziraje se tudi na problem Tajvana v odnosu do Kitajske, da sta obe krizi, ukrajinska in tajvanska, rešljivi, toda pod pogojem, da vse strani spoštujejo legitimne varnostne interese drugih. Zveza Nato bi morala umakniti članstvo Ukrajine z mize – pravi Sachs – Rusija pa se odreči kakršni koli invaziji na katero koli sosedo ali drugo državo. Podobno bi morale ZDA še enkrat jasno povedati, da odločno nasprotujejo odcepitvi Tajvana, Kitajska pa naj se odreče enostranskemu vojaškemu ukrepanju proti Tajvanu in privoli v načelo »ena država, dva sistema«.

A naj se vrnem k Sobanu. Spomnil je na to, da mnogi analitiki primerjajo ukrajinsko krizo s kubansko leta 1962, ni pa dodal, da z obrnjenimi vlogami. Takrat se je namreč Sovjetska zveza z nameščanjem jedrskih raket na Kubi bližala in po oceni Bele hiše ogrožala ZDA, tokrat to počnejo ZDA s svojimi tudi jedrskimi arzenali vse bližje ruski meji in vojaškimi dobavami Ukrajini. Pa še neko vzporednico lahko potegnemo: Putin in Biden se pogovarjata o Ukrajini brez Ukrajine, kar seveda ni prav, toda tudi leta 1962 sta se po rdečem telefonu pogajala Kennedy in Hruščov o Kubi brez Kube. No, to so reči, ki jih moramo postaviti na mizo, ko odpiramo te teme.

Oddam pa veliko priznanje Sobanu, da je spomnil tudi na obljubo, ki so jo po padcu berlinskega zidu leta 1989, sovjetskemu predsedniku Gorbačovu dali ZDA in Nato, da širjenja na vzhod ne bo oziroma da bo zajelo le še vzhodno Nemčijo in konec, kar se pa žal ni zgodilo. To zagotovilo, je priznal Soban, ni bilo spoštovano. In tu je jedro problema, dodajam sam. Če bi se ga v Washingtonu in Bruslju držali, krize danes ne bi bilo.

Toda še ob nekaj se je sogovornik Staričeve obregnil, ko ga je vprašala o posegu ruskih tako imenovanih – kot jih je sam označil – »mirovnih sil« v Kazahstanu, sicer na prošnjo tamkajšnje vlade, da bi se obranila narodovih protestov. Rusija je po letu 1994 po Sobanovih informacijah imela 82 tovrstnih »vojaških izletov« čez svojo mejo in naj bi bila danes tako rekoč prisotna v vseh nekdanjih republikah Sovjetske zveze, zdaj samostojnih državah. Nimam razloga, da mu ne bi verjel, toda ne pozabimo, da ravnajo še huje ZDA, pa odmislimo Vietnam, Čile, Nikaragvo, Irak in Afganistan, kamor sploh niso bile povabljene. Vse prej kot to. Leta 2020 so Združene države Amerike imele zunaj svojih meja 180.000 vojakov, največ na Japonskem (53.700), v Nemčiji (33.900), Južni Koreji (26.400), Italiji (12.200) in v Združenem kraljestvu (9300). V devetih drugih državah imajo poleg tega od 1000 do 9000 vojakov, največ v Španiji in Turčiji, v 21 državah po nekaj stotin vojakov in v 44 med enim in 100. V zadnjem letu se podatki niso bistveno spremenili. Tako da pripisati le Putinu imperialne težnje je nekoliko povlečeno za lase, mar ne?

Pa nazadnje vprašanje, ki si ga sam zastavljam, leti pa na vse: kako to, da so bile v 90 odstotkih mirovniških protestov po vsem svetu, najbolj odločno v zahodnem svetu, od vietnamske vojne dalje ZDA in ne Rusija prve tarče kritike in obsojanja?

Aurelio Juri, Koper