Španski superpokal se zdaj že nekaj let igra v januarju po posebnem formatu, ko se turnirja udeležita ne samo španski državni nogometni prvak in zmagovalec pokala, kot je v navadi v večini držav, ampak tudi drugouvrščeni ekipi iz obeh tekmovanj minule sezone. Tako sta se sinoči po logiki tega formata srečala zmagovalec lanskega pokala Barcelona in drugouvrščeni v prvenstvu, madridski Real, danes pa se bosta pomerila še lanski prvak Atletico Madrid in finalist pokala Athletic iz Bilbaa. Finale bo v nedeljo prav tako v Rijadu, kamor je La Liga po sklenitvi donosne pogodbe preselila izvedbo tega tekmovanja.

Sinočnji el clasico med Realom in Barcelono je bila spet tekma za sladokusce, čeprav brez večnega rivalstva Messi-Ronaldo, ki je te tekme zaznamovalo v minulem desetletju; Real je medtem seveda ostal tudi brez dosedanjega kapetana Sergia Ramosa, ki je rekorder po številu nastopov na clasicu. Barcelona je nastopila v svoji novi, mladi zasedbi, ki jo želi trener Xavi z leti vrniti v vrh evropskega nogometa, Real pa (razen poškodovanega Alabe) s postavo, s katero ima v španskem prvenstvu kar 17 točk prednosti pred večnimi katalonskimi rivali.

Real se je tekme lotil pametno, deloma prepuščal žogo in igro Barceloni ter igral na nasprotne napade, v katerih po podajah legendarnega zveznega tria Casemiro-Kroos-Modrić blestijo Vinicius, Benzema in Asensio (z menjavo v Rodrygu). V teh navezah je Real tudi prvič povedel (Vinicius pod podaji Modrića in Benzemaja v 25. minuti), medtem ko je Barcelona zelo srečno izenačila v 42. minuti preko Luuka de Jonga (kar je bil v bistvu prejkotne avtogol Militaa). Real je znova povedel v 72. minuti preko svojega najboljšega igralca Benzemaja (ki je kako minuto pred tem po sijajnem napadu zadel tudi vratnico), s tem da sta akcijo najprej z leve in potem z desne odigrala branilca Mendy in Carvajal; izenačil pa je Barcelonina nova desetka Ansu Fati po podaji Jordija Albe v 84. minuti, ko se je že zdelo, da ima Real finale v rokah. Sledil je podaljšek, ki ga je v 98. minuti odločil rezervist Fede Valverde (zamenjal je dotlej izjemnega Luko Modrića) po bliskovitem brazilskem protinapadu Casemiro-Rodrygo. Barcelona ni imela več moči, da bi po tem še resneje ogrozila Real, ta pa je iz nasprotnih napadov zgrešil vse, kar se je zgrešiti dalo, in tako zamudil priložnost, da bi Barco občutneje porazil.

Čeprav je Barcelonina »mladina« (Dembele, Pedri, Fati, Gavi, Nico, Ferran ...) igrala pogumno, imela za odtenek višjo posest žoge od Reala in proti madridskemu vratarju Courtoisu sprožila kar 20 strelov (6 v okvir vrat), pa je v kombinaciji z naivno taktiko trenerja Xavi močno trpela v obrambi. Realov trenerski lisjak Ancelotti je namero katalonskega stratega »prebral« in igro nastavil tako, da je igral trdno obrambo s hitrimi prehodi v napad, kjer je vsak napad Madrida mejil na paniko v obrambnih vrstah Barcelone. Pri tej je celo 39-letni povratnik Dani Alves igral solidno, dokler ga niso izdale moči in je po svoje zakrivil drugi zadetek, ko ga je mojstrsko preigral branilec Mendy. Osrednji katalonski branilec Pique je z mislimi že itak dlje časa nekje »drugje«, tako da je bil včeraj žrtev Realove hitrosti zlasti nesrečni Ronald Araujo, ki so ga baletniki vozili semtertja. Za kako zelo nesrečno obrambno igro gre, dokazuje ravno zmagoviti zadetek Valverdeja, ko se je v nasprotnem napadu Reala znašlo kar šest igralcev slednjega proti samo dvema branilcema Barce. Položaj je bil tako komičen, da so se napadalci Reala komajda med seboj dogovorili, kdo bo po po izvrstni podaji Rodryga zabil zmagoviti zadetek v skoraj prazno mrežo.

V Barceloni zato morda napačno ocenjujejo sinočnjo tekmo, ko trdijo, da so bili verjetno boljši nasprotnik (recimo trener Xavi po tekmi). Real je odigral tekmo na rutino, kolikor je bilo potrebno za zmago, in kot rečeno, bi ta lahko bila še višja. Madrid je lahko v finalu le še boljši, ko se vrne David Alaba – njegova odsotnost včeraj je pokazala, da je v bistvu že nepogrešljiv člen te zasedbe. Barcelona pa ima pred seboj težko nalogo usklajevanja mladega in potentnega napada in zvezne vrste s počasno in za ekipo že zelo »nevarno« obrambo; ker tudi vratar Ter Stegen ne rešuje več ekipe tako, kot jo je včasih, lahko Katalonci na vsaki resni tekmi zlahka dobijo po tri do štiri zadetke v mrežo.