Do zadnje strani: Beležke izginulega (raz)reda

Na prvi pogled – in po izbiri krajev v podnaslovu – se zdi, da se Bassettova »stara Evropa« prekriva s historičnim, političnim in kulturnim konceptom, ki ga označuje izmuzljivi pojem Mitteleuropa. Obenem letnice zajemajo zadnje desetletje pred padcem berlinskega zidu ter konca hladne vojne in s tem razdeljene Evrope. In tako Zadnji dnevi v stari Evropi prinašajo točno to, kar obljubljajo: nostalgično obarvan spominski pogled na danes dokončno izginuli – in očitno konstitutivni, tudi za samega avtorja – čas preloma obdobij in generacij, ko je bilo po srednjeevropskih mestih še mogoče naleteti na poslednje osamelce, ki so na lastni koži izkusili celoten nabor redov, razredov in sistemov nemirnega 20. stoletja. Bassettova knjiga je tako nekakšno ljubezensko pismo zadnjim pričam avstro-ogrskega cesarstva: krajem, arhitekturi, navadam, predvsem pa ljudem, večinoma predstavnikom starih plemiških rodbin, ki v svojih izpraznjenih, zaprašenih sobanah vztrajno uprizarjajo »obrede tega izginjajočega sveta svojih prednikov«. Bolj kot Bassettov je to popis njihove zgodbe, in v prvih dveh esejih Razgled z Mola Audace in Čas stare Avstrije se avtor umakne v ozadje in prepusti nizanju imen, torej se gre malce nadležni name-dropping, v smislu koga vse je srečal, kaj vse so govorili in počeli, in zvrsti se red nazivov, princese in princi, generali in ambasadorji, in srečanje s Cito, »zadnjo cesarico Avstrije, zadnjo kraljico Ogrske, kraljico Češke itd. itd.« – vse te »izgubljene lepote habsburškega cesarstva« Bassett popisuje hlastno, kot bi pisanje narekoval strah pred pozabo. Nikogar ne želi izpustiti, osebe citira, faktično okarakterizira (vsi so zelo uglajeni in šarmantni), razmešča po času in prostoru (časovni in prostorski preskoki niso vselej jasni), skoraj kot bi šlo za predmete, in jim s tem odvzema nekaj človečnosti. Kot bi se vsi ti izjemni posamezniki in njihove zgodbe, njihova neverjetna in edinstvena zgodovina, spreminjali v sezname, ki jih je treba odkljukati.