Odgovor Nataše Kramberger: Možnost, zmeraj
Kje naj zgrabim to prevpraševanje, Aja? Danes je težek dan; prebujam se sredi noči in skušam misliti misli, pred očmi pa imam zgolj prazen ekran, ki zahteva, da vsakič znova začnem iz nič. Prva črka, prva misel, prva vejica, izbriši. Tako nastajajo besedila, tako se pišejo knjige in najbrž se tako dela umetnost vseh oblik, predstave vseh odrov. Začeti iz nič, ki vendarle ni nič, nikoli ni nič, a kaj je? Kaj imamo, kar je že tu, z nami in pred nami, da nas sili, da se (vsakič znova in znova in spet) zazremo v ta nemi prazni oder in začnemo postavljati oblike z vsebino, kulise, lučke in zorni kot, ki jim bomo nekoč, nemara pa tudi nikoli, rekli umetnost?
Našla si me v slabem času, Aja, ko na vsako vprašanje odgovorim s skomigom ramen, kajti če bi izrekla, kar se mi ob vprašanjih zgodi v »duhu in telesu«, bi te zalila z morjem, poplavo, ki se v zadnjih tednih, mesecih nabira povsod v meni. Tako je zmeraj, ko začenjam pisati novo knjigo, umetnost, ki sem se ji posvetila, in to novo knjigo, to, ta zadnjo, začenjam pisati vsaj že zadnjih pet, da ne rečem sedem let: grozno je.
Življenje je en sam nesporazum in predstavljam si, da v umetnosti poskušamo, nenehno poskušamo, da bi vzpostavili prostor in čas – možnost! –, da bi ta nesporazum naslovili s kolikor toliko sporazumnimi odnosi. S pripravljenostjo. Dobra umetnost, si mislim, mora zmeraj računati na pripravljenost. Jo zahtevati, a obenem tudi omogočati. Pripravljenost vseh vpletenih, ki jo je seveda nemogoče načrtovati, nemogoče jo je predvideti in omejiti, zrežirati, a želela bi si živeti v prepričanju, da je umetnost vključujoče polje srečevanj, ki ne poznajo zunanjih omejitev, pač pa omejitve, meje, vzpostavljajo v skupni igri vstopanja in izstopanja: v odnose, v prevpraševanja, na oder.
Tako imam ta prazni list, ta oglušujoči ekran, to belino, to tišino, in skušam delati umetnost. Nova knjiga. Zakaj? Ena beseda, ena vejica, izbris, plaz zamisli, bolečine, bruhanje, lebdenje, dvom, vprašanja, stavki, poplava. Vedno znova, grozno je, kaj mi je tega treba? Zakaj se ne morem ustaviti, spakirati kovčkov in čao? Kdo sem in kdo smo mi in zakaj na ta način?
In potem, draga Aja, še prestopništvo. Kdo pa ni, nikoli ni, prestopnik, slab? Nenehno zadajam bolečino, pozabljam rojstne dneve (banalnosti?, ne vem), mislim nase, ko bi morala na druge, padam, se spopadam, se bojujem s slabimi sredstvi. Življenje je en sam nesporazum, spirala, ki ji ne vidiš ne konca ne kraja. Stopicljaš po tistih polžastih stopnicah navzgor in naprej in pogosto obstaneš odprtih ust. Je spirala ali je krog? Eno samo stopicljanje na mestu.
Avtor ne more ustvariti dela, ki ni njegova lastna neobvladljiva poplava odnosov s samim s seboj, z idejami, z dvomi, z dnevi, ki so pogosto slabi in se začnejo sredi noči, v morah. Pogosto se začnejo tudi sredi poldneva, v ptičjem petju, v soncu in cvetju, saj ne rečem. Avtorjev je pogosto (še posebej v gledališču) tudi več in potem se vse te poplave zlijejo druga v drugo, druga čez drugo, čez vse, in skušajo odnesti s sabo kaj vrednega, kaj, kar bi utegnilo preplaviti še koga.
Reči hočem: umetnost, zame, najsi bo abstraktna ali oprijemljiva, realistična (banalna?, ne vem), ni goli argument, ni jasni »statement«, ni sveder, ki načrtno vrta tja, kjer (druge) najbolj boli, ni kritika, ki te udari v nos, enoznačni pljunek v krožnik, iz katerega smo pravzaprav želeli jesti juho, nekaj, kar bi sprejemali ali odrivali glede na priimek in življenjsko pot ustvarjalca, pač pa je mnoštvo vsega, kar zmore vzbuditi, kar zmore ponuditi, kar zmore ustvariti … možnost.
Možnost, možnost, možnost, kar naprej ta možnost.
Kaj je možno?
Možnost je.
Možnost vprašanja. Možnost odgovora. Možnost vzbujenega občutja. Možnost čara in odčaranja. Možnost dvoma. Možnost reagiranja. Možnost delovanja. Sodelovanja. Sobivanja. Soliranja? Možnost drugega. Možnost tretjega. Moja možnost, tvoj ja, tvoj »ne me jebat«. Naša beseda. Naš vsakdan. Nekaj takšnega kot možnost. Možnost poskušanja. Možnost padanja.
Možnost življenja.
Vsakega, vsakega.