Pred nekdanjo tovarno vozil TAM na mariborskem Teznu vsako nedeljo dopoldne pod drevesi pripravijo kramarski sejem. Ker je z leti starine in podobno kramo dopolnjevalo tudi drugo blago, veliko je tudi popolnoma novih stvari, gre dejansko za bolšji sejem s primesmi navadne tržnice. A nostalgija ima v tem mestu veliko moč in Mariborčani še vedno radi rečejo, da gredo malo pogledat na kramarskega.
Za nekatere nakupovanje, za druge druženje
»Tukaj smo od začetka, vse od osamosvojitve, ko je propadel TAM. Najprej so začeli prodajati kramarijo, starine, staro orodje in take reči, mi smo med prvimi začeli s tekstilom. Potem so spremenili koncept v bolšji sejem in ljudje so začeli prodajati še sadje, zelenjavo, druge kmečke izdelke in tako naprej,« pove Agim Haliti in doda, da se je včasih več prodalo. »Več ljudi je bilo, sploh zadnjih pet ali šest let se precej pozna. Prej so trgovine imele samo hrano, danes imajo vse. Včasih si šel na pošto poslat pismo, danes pa dobiš vsepovsod vse,« ugotavlja. Če pomislimo, je to res. Danes lahko na bencinski črpalki ob gorivu kupiš tudi ponev za kuhanje, trgovina s tekstilom je v vsaki malo večji vasi…
»Sicer je fajn tu. Ljudje se družijo, srečajo koga, ki ga mogoče že lep čas niso videli. Pa tudi zanimivo se je sprehajati med vso to kramo,« še pove mojster, njegov kolega Riza Pepaj pa pripomni: »Take sejme sem videl že v sedemdesetih v Nemčiji, 'schrottplatz' so rekli. Poleg robe so imeli že takrat hrano in pijačo, vsega so imeli.« Da vsi ne pridejo nakupovat, je povedala tudi Dragica Arnejčič, ki prodaja spodnje perilo, nogavice in podobno blago. »Nekateri pridejo samo na sprehod, pa malo počvekat s kom, da se malo pomenijo.« In seveda, kot je v štajerski navadi, tudi na kak kozarček, da si privežejo dušo. »Tako bom rekel – ko me v nedeljo ne boš videl na kramarskem, vedi, da sem šel na britof,« je malo za šalo in precej zares zaključil Pepaj.
Reflektor, hlače in špricar
»Te rokavice prodajaš?« vpraša možakar s klobukom. »Ne, te so moje,« odvrne prodajalec, ki je imel pred avtomobilom naloženega toliko različnega blaga, da je pravzaprav človek težko ocenil, kaj je na prodaj in kaj ne. Od likalnika do drsalk za otroke, vmes pa tudi starega pilota za televizor in smučarske čevlje.
»Kaj ste kupili?« vprašamo klobukarja. Ta razpre vrečko in pove: »Čuj, polnilnik za mobitel za v avto in reflektor za pred hišo sem kupil. Samo reflektor ni nov. Ni slab, vidiš, ima tudi senzor za gibanje, ampak ne vem, ali deluje – za pet evrov tudi če ne.«
Povprašamo, ali pogosto pride na kramarski sejem. »Dostikrat pridem, ja. Imam manjšo kmetijo, tu najdem kako orodje, kake čevlje za delo kupim. Saj hitro razpadejo, za nekaj dni pa le so,« še pove Branko Majcen in pokaže svojo jakno: »To jakno sem tudi tukaj kupil menda, hlače pa zagotovo. A so bile predolge. Pa da ti povem, sem potem šivilji za krajšanje plačal več kot tu za hlače.«
Zanima nas še, ali kaj »handla«, kar je obči štajerski izraz za barantanje o ceni. »Rad handlam, ja. Če mi da poceni, vzamem, sicer pa ne. Imam svojo tarifo, recimo ponudim trideset odstotkov manj, kot hoče prodajalec. Če sprejme, kupim, če ne, grem,« še pove zgovorni možakar in pripomni, da se seveda tukaj na kramarskem rad s kom kaj pogovori, spije kavico ali še bolje špricar.
Dva evra tu, tri evre tam in se nabere
Na kramarskem se najde vse in hkrati nič. Možakar ima na vojaških šotorskih krilih nametana kolesa, sedeže, dele motorja, vilice in ostalo, da bi se kar tam dalo sestaviti nekaj Tomosovih mopedov. Potem mize s starimi urami in vazami, škatle s kuvertami z avstrijskimi znamkami, otroškimi čevlji, rabljenimi družabnimi igrami, pa stare radijske sprejemnike, zvočnike, izvijače, sete za striženje nohtov… »To so vse pokradli,« se pošali mimoidoči, prodajalec Ali pa se nasmehne. »Ne, ko se praznijo stare hiše, kleti, garaže ali podstrešja, nas pokličejo. Potem pa vidimo, če je roba slaba, zaračunamo za odvoz, če je pa dosti zanimivega in se da prodati, odpeljemo zastonj. Potem pa je tako – dva evra za to, tri za ono pa se nabere 50, včasih sto evrov. Nekaj je,« pove mojster in doda, da velik biznis zanj to ni, je že bolj kot hobi. »Navajeni smo že, da smo tu. Če sem doma in je lepa nedelja, si že mislim, kako bi bilo fajn iti na kramarskega, da bi lahko kaj prodal.«
Da je za zraven k pokojnini
Najde se tudi nekaj miz s starinami. Gospod in gospa prodajata stare likalnike, staro orodje, krožnike, mlinčke za kavo ali orehe, slike… Nekateri predmeti so v originalnem stanju, drugi obnovljeni. »To sva zbirala 50 let, zdaj pa sva v pokoju in prodajava malo po malo, da si nekaj zasluživa za zraven,« povesta in razložita, kako so se stvari nabrale. »Nekaj so prinesli prijatelji, ker so vedeli, da zbirava, nekaj smo našli v hiši, ki jo je kupil sin. Pa nismo nič stran vrgli,« se nasmeji gospa, njen mož pa doda: »Za to moraš imeti veselje, najprej, da zbiraš, in potem še, da stvari popraviš, očistiš, pobarvaš. S tem moraš biti malo zastrupljen.«
Z zaslužkom sta zadovoljna, včasih gresta prodajat tudi na boljši sejem v Ljubljano ali kam v Avstrijo. Gospa sklene: »Za zdaj gre. Malo za zraven k pokojnini. Pa malo greš med ljudi, da nisi ves čas doma.«
