Peter Slatnar, proizvajalec smuči: Elita skače na njegovih dilcah

Ne spi na lovorikah

Slatnar je pravo razburjenje povzročil že na začetku, s prvo smučko serijske številke 001. Nanjo je v zahvalo za dobro sodelovanje nalepil nalepko Delavske hranilnice, katere komitent je bil, medtem ko je smučarsko zvezo sponzorirala neka druga banka. Ob spominih na to se le prešerno nasmeje, pojasni zgodbo in doda: »Smučka je bila tako in tako naša in ne od smučarske zveze, nobenega tekmovalca ni imela.« Delavska hranilnica je ostala, kot tudi ena smučka prvega para, ki jo hrani v domačem podjetju. Ne zdi se ravno čustveno navezan nanjo. »Pravijo, da bi moral biti bolj,« pripomni. Drugo smučko 001 je podaril Tehniškemu muzeju v Bistri.

Slatnar pač vedno gleda naprej, v izboljšave in razvoj. Že prvo leto na prvi tekmi svetovnega pokala je Domen Prevc z njegovimi smučmi zmagal, Peter je bil tretji, Sara Takanaši je prav tako zmagala na prvi tekmi sezone in še kup drugih zmag v nižjih kategorijah je takrat nanizal Slatnar.

»Seveda je bilo vse to 'vau',« mirno reče in v njegovem glasu je zaznati veselje in navdušenje, ki sta ga spremljala ob prvih zmagah. »A ne spimo na lovorikah, ne vozim se po vasi, češ, kaj smo naredili… Nič nismo, le večjo obvezo si ustvariš, ker je preveč mrhovinarjev, ki čakajo, da boš nekje zasmrdel in bodo kljunili v tisto rano.«

Odkar je v skakalnem športu kot proizvajalec, to je od leta 2006, ko je izdelal petni del vezi, je pobral vse svetovne rekorde in olimpijske medalje. Danes skače z njegovimi vezmi 97 odstotkov vseh tekmovalcev. »Kar se smuči tiče, pa je bil zagotovo vrhunec svetovni rekord Roberta Johanssona z 252 metri. Toda največji uspeh je, če slovenski tekmovalci z domačo opremo mešajo štrene ali postavljajo in prestavljajo mejnike v svetovnem merilu. Tudi vsak izdelek, ki ga narediš in zaživi, je poseben uspeh. Zato tudi obstajamo in delamo,« se zaveda.

Skakalec veteran

Preden je postal Peter Slatnar uspešen podjetnik, je bil smučarski skakalec. Skakati je začel leta 1972 in nehal 15 let kasneje. Po sili razmer, reče, ker sploh ne bi smel skakati. »Imel sem pet let, ko me je pred hišo povozil avto. Ni bilo kosti, ki ne bi bila zlomljena. Dolga leta so me vozili po bolnišnicah, imel sem take probleme z nogo, da so zdravniki enkrat rekli, da jo bo treba odrezati, toda starši tega niso dopustili. Čez čas se je to uredilo in potem sem moral trenirati en šport zaradi motorike. Zagledal sem se v skoke. Zdravniki so odvrnili: samo tega ne,« se spominja.

Toda skoki so ostali in Peter se je razvijal skupaj z njimi. Kot pionir in mladinec je bil med boljšimi v Sloveniji, nastopal je za takratno jugoslovansko reprezentanco, skočil je na vseh skakalnicah, tudi na planiški velikanki. »Odkljukal sem vse, kar mora skakalec odkljukati. Potem sem šel v vojsko in ko sem se vrnil na trening, sem bil popolnoma brez kondicije. Mulci so me po vrsti prehitevali, usedel sem se na rob stadiona in trenerju dejal, da bom odnehal.«

Več let ni hotel slišati za skoke, ni jih spremljal po televiziji, tudi na alpske smuči ni stopil. »Toliko treningov je bilo, da se ti upre,« pove. Začel je delati v očetovi kovinostrugarski delavnici in nadaljeval njegov posel.

Toda resnična ljubezen se vrne. Nekega dne so Petra obiskali skakalni prijatelji, ker je bila v Kranju olimpijada veteranov, in ga vprašali, ali bo kaj sponzoriral. On pa se je odločil, da bo tekmoval. »Bilo je po operaciji hrbtenice, odsvetovali so mi skok, toda jaz sem vseeno šel. Skoraj direkt v Kranj na stotko. Po 13 letih. Ledeno je bilo kot sto vragov, trenerji so nam rekli, da še mulcev ne spuščajo dol, a mi tastari pa se bomo spustili,« se smeje.

Od takrat redno skače. Enkrat na leto imajo veterani svetovno prvenstvo, kjer se zberejo vsi, ki so zaključili profesionalno kariero. Tam so Morgenstern, Kofler, Goldberger, pa tudi stari mački nad 80, ki skačejo celo na 120-metrski skakalnici. »Šalimo sem, da smo krematorij kategorij. Jaz sem še mulec s 55 leti. Vsakega, ki ne tekmuje več, vzamemo, če le zna pivo spiti in se dobro imeti,« srčno izjavi.

Ljubezen, ne denar

Peter Slatnar ne deluje kot večina direktorjev. Kar počne, počne iz ljubezni in ne denarja. »Preveč sem entuziast in preveč imam rad skoke. Velikokrat me to tepe. Pa saj ni vse denar, tudi človeški odnosi morajo biti vmes. Več kot vsak denar je vredno, ko tekmovalci rečejo, kot na primer Anže Lanišek ali Sara Takanaši, da ne potrebujejo nobenega denarja, le dobro smučko naj jim naredimo.«

Preden je Peter razvil prve vezi, je podjetje večinoma delalo za nemško avtomobilsko industrijo. Toda krize – Merklova je samo kihnila in že so bili brez dela, doda Peter – so bile razlog, da je začel delati nekaj svojega.

»Skoke sem imel vseskozi v krvi in ko sem začel spet skakati, so me posrkali nazaj. Potem me je Jani Grilc pregovoril, da naredim vez, ker sem vseskozi delal neke inovacije. Dve leti sem se 'igral', postavil vez na stran pa spet nekaj 'prčkal', a Jani je tako dolgo sitnaril, da sem se na koncu zakopal v delo, razvil, poskusil in je delovalo.«

Vse znanje in izkušnje iz skokov Petru pomagajo ustvariti vedno boljši izdelek ter pomikati meje razvoja v smučarskih skokih naprej. A človek mora imeti v sebi še kaj drugega. Dušo, ki leti. »Inovatorstvo je način življenja. Vidiš fotoaparat in na njem gumb, pa že razmišljaš, v kaj bi to predelal. Tako je povsod. Naša velika učiteljica je narava; človeško okostje, okostja ptic in drugih živali. A najboljše inovacije so tekmovalci, ker točno vedo, kaj jim ustreza in kaj ne.«

Na preži je vseskozi in glava mu nikoli ne miruje. Ko kaj novega razvijajo ali kaj ne deluje, se zvečer uleže in zaspi kot jagrski pes. »Vse okoli sebe slišim, vijaki mi letajo po glavi in razmišljam, kako bi kaj naredili. Imam srečo, da si lahko v glavi zelo dobro predstavljam, kako neka stvar deluje. Velikokrat tudi zaplavam kam,« prizna.

Peter Slatnar je lastnik podjetja, direktor, delavec… »Deklica za vse,« mu ni težko izustiti. Raje je v delavnici kot na direktorskem stolčku. »Velikokrat me boste videli z metlo v rokah, tekam po delavnici in opravljam vse vrste del. Veliko sem na strojih, ko je gneča, pomagam fantom,« samoumevno odvrne.

Na vprašanje, ali mu je tudi zato uspelo nadaljevati Elanovo zgodbo, resno odgovori: »Ni vprašanje, ali bo ali ne bo uspelo. Mora uspeti. Kajti če zavozimo… Dvajset ljudi je treba nahraniti in jim dati plačo, imeti delo zanje. Tu so še raznorazne dajatve, veliko stvari je treba narediti, da sistem teče.«

To soodgovornost je začutil tudi pred šestimi leti, ko je prevzel dediščino Elanove skakalne smučke.

»Vsem se je zdelo škoda, da bi šla smučka iz Slovenije. Če bi enkrat šla, potem bi bilo težko kdaj ponovno vzpostaviti proizvodnjo, ker bi bil vložek previsok. Takrat pa so še bili stroji, tehnologija, strokovnjaki, samo nadaljevati je bilo treba. Nam ni v interesu delati na kratek rok, ampak iz tega narediti tradicijo. Vloženega je bilo že veliko truda, denarja, ur, prva smučka in sedanja sta si zelo različni, le zunanjost je podobna. Močno smo šli naprej in spreminjamo stvari glede na želje tekmovalcev.«

Ne le v smučarskih skokih, tudi v alpskem in turnem smučanju so našli svoje trge. Izdelujejo alpske smuči, večinoma za japonski trg. Naredili so vez za turno smučanje, lahko, robustno in brez plastike. Začeli so jo razvijati za pokojnega Dava Karničarja, sedaj že imajo samostojno linijo. Spogledujejo se z veslaškim športom, omejitev v Petrovi glavi ni.

Rad hodi po robu. Če ne bi, ne bi bilo napredka, se zaveda. »Razvoja ni, če ne greš iz okvirov. Sliko lahko narišete le do okvirja, malo lahko sicer še rišete po njem, če pa greste čez, boste pobarvali zid. No, mi poskušamo risati po zidu,« oriše, kako razmišlja in deluje. Tudi zato so skoki danes bolj varni. Dokler zagozde, ki jih je razvil, še niso bile uveljavljene, je bilo grdih padcev skakalcev in obračanja v zraku veliko. »Posledično bi lahko s to tehnologijo in tehniko uresničili Goriškove ideje, da bi tekmovalci leteli 300 metrov,« navdušeno reče.