Mislim svoje mesto: Naslednja postaja nakupovalno svetišče

Par noči pred božičem je vlada na dopisni seji sprejela odlok, s katerim je omejila število kupcev v trgovinah na enega na deset kvadratnih metrov in prepovedala silvestrovanja na prostem. Naslednji dan, ko je odlok stopil v veljavo, sem se zazrl v mestni avtobus, ki je nabito poln ljudi ujet med avtomobili čakal, da se premakne za nekaj metrov naprej. Avtobus pač ni marica ali protokolarni mercedes, da bi se s sireno in modro lučjo prebil mimo vrste. In tudi ne trgovina, kjer si lahko privoščijo deset kvadratov na kupca, saj smo z rekordno kvadraturo trgovskih površin na število prebivalcev najbolj potrošniška družba na svetu. Javni prevoz je pri nas namenjen revežem brez avta, da lahko tudi oni pridejo na delo in v šolo. Zato marsikje za konec tedna ni ne avtobusnih ne železniških povezav. Avto namreč pomeni svobodo, za katero smo se odločili pred enaintridesetimi leti. Ljudem prijazen potniški promet pa je relikt socializma. Kontinuiteta. Pri čemer je bila Ljubljana zmeraj pred preostalo Slovenijo in je imela ljudem neprijazen potniški promet že davno pred osamosvojitvijo. Lahko bi se reklo, da je Ljubljana začela liberalizacijo že konec petdesetih, ko je ukinila tramvaj. Zato je za razliko od slovenskega medkrajevnega današnji ljubljanski mestni potniški promet potnikom celo nekoliko prijaznejši, kot je bil v osemdesetih. Na račun panojev s plakati za ugodne nakupe smo dobili čakalnice z nadstreški. Na njih so zeleni prestolnici primerno ekološko miniaturni zemljevidi avtobusnih prog ter displeji, na katerih izvemo, da bo naš avtobus prišel čez dvajset minut, in se torej lahko, da ne bi po nepotrebnem zmrzovali, do naslednje postaje odpravimo peš.