Aha, v studiu je imela Kanglerja in ga je pošteno obdelala. V resnici se ji niti ni bilo treba ne vem kako truditi, saj je večino dela opravil sam. Tudi če bi bila tiho, bi besnel, rjovel, se postavljal v vlogo žrtve in vse mogoče označeval za laž.

In mi smo uživali v »nemoči« glavnega protagonista in pokončnosti voditeljice, ki se je, roko na srce, kljub stanju v državi in vse hujšim pritiskom na novinarje, sploh na RTV, neomajno trudila upravičiti svoj sloves tiste novinarke, ki ji gre zasluga za premnoga razkritja nečednosti v naši ljubi domovini.

Seveda je sledil epilog, zaplet, če hočete, kot ga je bilo pričakovati: govorice o odpovedi Eriki Žnidaršič zaradi… vsega mogočega. In na vse mogoče načine. Nepreverjenih informacij je zelo veliko. Konec pa… še čakamo.

S koncem se bo še ena zgodba – oziroma film, kot sem zapisala na začetku – odvila pred nami z vsemi potrebnimi elementi: uvodom, zapletom in razpletom. Seveda bomo čustveno na strani glavne protagonistke pozitivne strani, celo razburili se bomo, debatirali o tem s prijatelji, znanci, kaj napisali na družbenih omrežjih, tu pa se bo tudi vse končalo. Kajti začel se bo nov film in vse se bo vrnilo na začetek, le »žrtev« bo druga.

V glavnem: dogajalo se bo. Kar je, kot se zdi, zadnje čase najpomembnejše. Da bi se kdo čez en mesec še ukvarjal s tem, kaj dela Erika Žnidaršič, ne bo nikomur padlo na kraj pameti. Kako le, če se bo zapletalo nekje drugje.

In naša radovednost in potreba po dogajanju bo potešena.

Kaj pa Erika Žnidaršič? Kaj pa Jaša Jenull? Kaj pa Ivan Gale? Kaj pa Tatjana Bobnar? Kaj pa Darko Muženič? Kaj pa Bojan Nastav? Kaj pa Manica Ambrožič? Kaj pa… mnogi. Premnogi, ki jih je zmlela mašinerija uničevalnega pohoda te oblasti, da bi si zagotovila neomajno oblast. Kdo ve, kaj je z njimi. Ali kaj še bo. V resnici nas pretirano niti ne zanima, kajne? Dokler se nam dogaja »film«, je vse v redu.

Oziroma dokler ne bomo na vrsti mi sami. Ko bomo glavni akterji v zapletu, potem pa pozabljeni, ko se bo v soju luči znašel nekdo drug, naslednji.

Dragi moji sodržavljani, ugotovim lahko le, da smo padli na celi črti. Česa, vemo – presneto dobro vemo – sami.

Tjaša Zorc, Log pri Brezovici