Ko se je v torek evropska politika poklanjala »velikemu Evropejcu«, »pravemu demokratu« in »dobremu človeku« Davidu Sassoliju, so vsi ti opisi držali kot pribito. Vest o smrti 65-letnega socialdemokratskega predsednika evropskega parlamenta, ki si po težki pljučnici lanske jeseni nikoli zares ni več pridobil izgubljenih moči, je Evropsko unijo doletela povsem nepričakovano in nepripravljeno. Pa ne zato, ker bi na vrhu evropskega parlamenta teden dni pred volitvami nove predsednice prišlo do vodstvenega vakuuma, temveč dejansko za to, ker je sedemindvajseterica izgubila politika, ki je zadnji dve leti in pol na čelu evropskega parlamenta bil kot strumni zagovornik Evropske unije tudi med največjimi domačimi kritiki držav članic, ko so te kolebale pri sprejemanju političnih odločitev, s katerimi bi ostale zveste svojim temeljnim vrednotam.
Salvini ga ni maral
Z besedami kritike rojeni Firenčan ni skoparil zgolj glede evropske migracijske politike. Njegovo zavzemanje za humano politiko Evrope do beguncev je bila večletna stalnica v njegovih političnih stališčih. Države članice je kritiziral tako lanskega poletja, ko po padcu Afganistana v talibanske roke niso hotele vzpostaviti humanitarnih koridorjev proti Evropi, kot v jesenski drami na poljsko-beloruski meji, ko Evropa razen zapiranja ni našla bolj človeške rešitve za begunce, ki jih je Lukašenkov režim zlorabljal v politične namene. Goreče je branil evropski parlament, ko je iz Budimpešte prišla ideja, da bi mu zmanjšali pristojnosti. Svojega jasnega nasprotovanja do populistične politike nikoli ni skrival, zaradi česar Matteo Salvini z druščino italijanskih skrajnih desničarjev ob njegovem imenovanju na čelu evropskega parlamenta seveda ni bil navdušen. Bil je med ostrejšimi zagovorniki jasnega nastopa Evropske unije proti tistim evropskim vladam, ki kršijo vladavino prava. Opozarjal je pred grožnjami demokraciji, ki jo predstavljajo populisti, in je zato zagovarjal tudi oster pristop, da se jim onemogoči črpanje evropskih sredstev, če bo vladavina prava v njihovih državah še naprej erodirala.
Čeprav je bil prijatelj predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen in predsednika evropskega sveta Charlesa Michela, je bil tudi njuna slaba vest, in to ne glede na to, da je v evropskem parlamentu vladajoči koaliciji pomagal krmariti čez zakonodajne svežnje, ki so prihajali iz evropske komisije. To je bil temeljni kakovostni preskok Sassolija v primerjavi s prejšnjim predsednikom evropskega parlamenta Antonijem Tajanijem. Ko je s 63. leti iz podpredsedniškega mesta parlamenta po dogovoru o delitvi oblasti v evropskih ustanovah med največjimi evropskimi političnimi skupinami prevzel vodenje evropskega parlamenta, je bil zasilni kandidat socialdemokratov, ker je vodja S & D Sergej Stanišev kandidaturo zavrnil.
Evropski parlament je bil zanj vrhunec politične kariere
Mesto predsednika evropskega parlamenta je bilo za Sassolija vrhunec njegove politične kariere. Začel jo je pozno, v italijanski politiki pa ni veljal za težkokategornika na tamkajšnjem političnem parketu. V politiko ga je zvabil prvi predsednik socialdemokratske stranke Partido Democratico Walter Veltroni. Z več kot 400.000 preferenčnimi glasovi je bil za evropskega poslanca prvič izvoljen leta 2009, kar je bil za političnega novinca velik uspeh. Tri leta pozneje je pri poskusu, da bi na županskih volitvah prevzel mestno hišo v Rimu, klavrno spodletel. Spet se je posvetil evropski politiki, kjer mu je šlo bolje od rok. Leta 2014 je bil ponovno izvoljen za poslanca, leta 2019 pa še tretjič.
Od rane mladosti je bil antifašist, aktiven je bil v politično-kulturološkem združenju Bela vrtnica. Starši so ga vzgajali v katoliški veri, bil je tudi navdušen skavt. Trdno je bil prepričan, da katolicizem in sekularizem nista izključujoča, temveč lahko sodelujeta. Njegov politični vzornik je bil nekdanji italijanski krščanskodemokratski premier Aldo Moro, o ugrabitvi in smrti katerega je tudi napisal knjigo.
Vedel je, kaj je svoboda govora
Več kot dvajset let je pred vstopom v italijansko politiko svoj kruh služil kot novinar pri različnih časopisih in na italijanski javni radioteleviziji (RAI), kjer so prikupnega mladeniča, nekoliko podobnega Robertu Redfordu, hitro posadili na voditeljski stol osrednjih informativnih programov. Čeprav je postal prepoznaven, se je v svoji skromnosti branil opisov, da je postal zvezda. Bil je navijač nogometnega kluba AC Firenze, navdušen vrtičkar in oče dveh otrok, ki je skrbno branil svojo zasebnost. Kot namestnik direktorja RAI je tik pred vstopom v politiko javno RTV in njene novinarje branil pred političnimi pritiski takratne Berlusconijeve vlade. Za Sassolija, ki je nekaj let poprej z drugimi novinarji ustanovil civilnodružbeno organizacijo za zaščito svobode izražanja Articolo 21, je bilo stati na okopih nekaj samoumevnega.
Minulo jesen se je odločal, ali bi navkljub dogovoru z Evropsko ljudsko stranko, da si socialdemokrati in EPP razdelita mandat evropskega predsednika na polovici petih let, še enkrat poskušal kandidirati za ta položaj. A se je kandidaturi slednjič odrekel, ker bi s tem lahko ogrozil proevropsko koalicijo v parlamentu.
Morda ni bil televizijska zvezda. Zaradi svojih stališč pa je bil vsekakor evropska zvezda. Evropska unija ga bo pogrešala. Arrividerci, predsednik Sassoli!
* Nasvidenje
