Enajstega januarja 2002 je ameriška vojna proti terorizmu segla na novo lokacijo. Ni bila bojna, ampak kazenska. Tega dne so iz Afganistana in Pakistana v vojaško oporišče Guantanamo na Kubi pripeljali prve jetnike. Svet so obkrožile fotografije vklenjenih moških v oranžnih jopičih z zvočno nepredušnimi slušalkami na ušesih, zatemnjenimi očali in čez usta poveznjenimi maskami, ki so jih namestili v žičnate kletke začasnega taborišča X-Ray. Po dobrih treh mesecih so ga zaprli in je z leti potem ostal samo še s plevelom in žicami prikrit kos zemlje s prepovedjo pristopa, odprli pa so novega z imenom Delta. Ta je bil iz več zidanih kompleksov, ki je vsak dobil svojo številko, od enice, ki naj bi bila še najmanj neznosna, do zloglasne in skrivnostne sedmice z domnevno najvrednejšimi jetniki.
Ideja Guantanama, ki se je ob razgretih čustvih vojne po napadu na ZDA rodila administraciji Georgea Busha mlajšega, je bila, da se ujete v vojni proti terorizmu zapre nekam, do koder ameriški pravosodni sistem ne seže. Tudi zato, ker so nekatere mučili. In da se osebe tam opredeli za nezakonite bojevnike, za katere so uvedli poseben in v nasprotju z zamislimi izjemno neučinkovit in sporen sistem sojenja pred vojaškimi komisijami.
Z zapiranjem poskuša tretja administracija
Skupno je šlo skozi Guantanamo 780 oseb. Na vrhuncu, leta 2003, jih je bilo tam več kot 670. Toda tri ameriške administracije – najprej že Busheva, nato Obamova in Bidnova (Trumpova ne) – so ugotovile, da je bila zamisel slaba in da bi kazalo zloglasni zapor zapreti, saj da je postal orodje džihadistov za novačenje novih sil in da kvari ugled ZDA ob razkritjih o mučenjih, neskončnem zadrževanju brez sodnih postopkov in številnih primerih oseb, ki so se tam znašle nedolžne, ker so se komu zamerile ali je kdo z njihovo predajo Američanom preprosto zaslužil. Število jetnikov so administracije postopno zmanjševale s premeščanjem oziroma vračanjem v njihove ali tretje države. Pod Bushem jih je iz Guantanama odšlo več kot 500, pod Obamo skoraj 200, pod Trumpom in Bidnom po eden. Devet jih je tam umrlo, sedem smrti so pripisali samomoru. Politične moči ali volje, da bi Guantanamo zaprl, ni zmogel noben predsednik. Tako dvajset let kasneje v taborišču na drugače precej idiličnem jugovzhodu kubanskega otoka ostaja 39 jetnikov. Nekaj jih je v Guantanamu od prvega dne.
Štirinajst večnih jetnikov
»To je obletnica, ki je nikoli ne bi smelo biti,« pravi Daphne Eviatar iz organizacije za človekove pravice Amnesty International ZDA. » Dlje ko je kamp za pridržanje v uporabi, dlje se na področju človekovih pravic spodkopava verodostojnost ZDA po vsem svetu.«
Obama je ob začetku predsedovanja leta 2009 obljubil zaprtje Guantanama s preselitvijo jetnikov na ameriška tla, kjer bi jim sodili. »Ameriško pravosodje bi zlahka sprocesiralo tudi te obtožbe terorizma, kot dokazuje 586 obsodb glede terorizma med 11. septembrom 2001 in 1. januarjem 2018,« pravi Blaž Kovač, vodja projektov pri Amnesty International Slovenija. Toda kongres je Obamovo idejo finančno blokiral. Biden je rekel, da bo poskuse zaprtja nadaljeval.
Od 39 jetnikov, ki so še v Guantanamu (kar je najmanj od prvih dni), je dvanajst takšnih, ki so jim začeli ali naj bi jim začeli soditi pred vojaškimi komisijami, med njimi tudi peterica, ki jo obtožujejo sodelovanja z napadalci na ZDA 11. septembra 2001. Proti ostalim 27 obtožnica ni vložena. Trinajstim od teh so odobrili izpustitev ali premestitev in iščejo rešitev, kam jih poslati. Ostalih štirinajst ni obtoženih, a tudi nimajo možnosti, da bi jih izpustili. Prijel se jih je vzdevek »večni jetniki«.