Maja Gorenc Šulc pravi, da so jo že od malega vzgajali v prostovoljstvo, dobrodelnost in medsosedsko pomoč; že v šolskih letih je bila skavtska voditeljica, prostovoljna gasilka in prostovoljka v številnih društvih. Udejstvovanje v nevladnem sektorju in študij socialnega dela sta jo izurila, da svet spremlja z očmi, pozornimi na stisko sočloveka. »Ljudje težko prosijo za pomoč, zato je pomembno – v težkih časih epidemije pa še posebej -, da smo pozorni drug na drugega, na svoje sosede, na starejše, na vse, za katere vemo, da živijo sami ali v težkih razmerah,« opozarja Maja Gorenc Šulc.
Novomeško območno združenje Rdečega križa pokriva osem občin, kar pomeni 35 krajevnih organizacij, ki jih sestavljajo njihovi predsedniki s prostovoljci ali aktivisti. »Gre za vaščane, sosede, ki v svojem okolju zaznavajo stiske in nanje opozarjajo. Zelo pomembno je, da ljudi obiščemo pri njih doma, saj tam mimogrede zaznamo, kako bi jim še lahko pomagali. Včasih ogromno pomeni že pomoč pri zlaganju drv ali prekopavanju vrtička, ogromno naredimo z zagotavljanjem stanovanjske opreme, oblačil in obutve, pa z donirano hrano, ki jo ljudem pripeljemo tudi na dom.«
ReCovid: blizu ljudem
V času epidemije pri OZRKS Novo mesto svojih dejavnosti niso okrnili, nasprotno. »Potrebe so se podeseterile. Veliko družin je ostalo brez oseb s stalno zaposlitvijo, mnogi so šli na čakanje, starejši občani so dobesedno odrezani od družbe, povečal se je strah in občutek osamljenosti,« pripoveduje Maja Gorenc Šulc.
»Z evropskimi sredstvi smo vzpostavili projekt ReCovid, s katerim smo zaposlili dodatno socialno delavko za obiskovanje starejših in tistih, ki jih je epidemija najbolj prizadela. Pomagamo pri prijavi na cepljenje in uporabnikom zagotavljamo prevoz do cepilnega mesta. Začeli smo tudi s telefonskim družabništvom – s srednješolci smo vzpostavili mrežo z našimi uporabniki, še posebej starejšimi, ki jih redno kličejo in se z njimi pogovarjajo. Prek pogovora se seveda pokažejo še druge potrebe, pa gredo prostovoljci za ljudi še v trgovino, lekarno, se srečajo …«
»Nekaterim je zelo nerodno, zato skušamo ljudem kar najbolj približati vse možnosti, da stopijo v stik z nami, bodisi prek telefona, poštnega predalčnika ali elektronske pošte. Ob tem vsem polagamo na srce, da se vsak kdaj znajde v stiski in da je prav, da pokličejo, ko jim je težko. Ni vse črno in marsikaj se da rešiti: več glav več ve in nobena sramota ni, če v stiski poiščeš pomoč sočloveka,« pravi Maja Gorenc Šulc.
Vsakič ko jim skupaj uspe rešiti kakšno težavo, je za celotno ekipo Rdečega križa Novo mesto velik dan. »Rešujemo konkretne stiske, urejamo bivalne razmere, pomagamo urediti novo streho ali fasado ali prilagoditi kopalnico za invalida … Zelo smo ponosni tudi na program Donirana hrana, ki ga izvajamo že pet let in pol in se je res dobro prijel. Vsak večer gredo naši sodelavci v pet lokalnih trgovin oz. trgovskih centrov po hrano, ki jo nato zapakiramo v pakete in jih naslednje jutro razdelimo ljudem. Pakete odpeljemo tudi na dom, kar se mi zdi še posebna prednost,« pojasnjuje Maja Gorenc Šulc.
Dolgoletni cilj: zavetišče za brezdomce
Novomeški Rdeči križ že več let zelo aktivno dela z brezdomnimi in socialno ranljivimi, od lani izvajajo tudi socialnovarstveni program Delo z brezdomnimi in socialno ranljivimi za boljše vključevanje. Vzpostavili so dnevni medgeneracijski center, kjer od ponedeljka do petka zagotavljajo tople obroke, pa pralnico, kopalnico in možnost nastanitve v garsonjeri. Neuresničena želja pa ostaja zavetišče za brezdomne.
»V jugovzhodni Sloveniji imamo velike težave z namestitvijo brezdomnih oseb, zato je zavetišče naša dolgoletna želja in cilj, ki ga zasledujemo. Trenutno sodelujemo z zavetiščem v Žalcu, drugače pa iščemo sobice, stanovanja … In pritiskamo na lokalne odločevalce, da tej velikanski potrebi namenijo pozornost in sredstva,« pojasnjuje Maja Gorenc Šulc.
Obenem aktivno nadgrajujejo dejavnosti v medgeneracijskem centru, kjer z in za uporabnike prirejajo kar najbolj raznovrstne aktivnosti. »Od joge do izobraževalnih delavnic in izletov - vsak dan se kaj dogaja. Ljudi spodbujamo, da se nam pridružijo in ne ostajajo sami za zidovi svojih stisk. Tako se družimo in gradimo zaupanje, predvsem pa zavedanje, da topla beseda – kakor nasmeh – nič ne stane, lahko pa vzbudi pogum, ki premaga marsikatero stisko.«
