‘Živimo pod terorjem slabega piva in neprimernega slavljenja teniških uspehov.« Tako ali tako nekako je pred nekaj leti zapisal eden najuglednejših srbskih književnikov danes Svetislav Basara, ko je komentiral dejstvo, da se medijska mašinerija pod nadzorom oblasti večinoma drži recepta, po katerem so, če poenostavimo, vsi Srbi – Novak Đoković. Ne glede na to, koliko vam je mladenič, zdaj že v srednjih tridesetih letih, simpatičen, je to puščalo malce grenak, provincialen priokus, kot ko popijete slabo pivo, nekdo pa vas hoče prepričati, da je ravno nasprotno. Uspeh tega posameznika je stvar njegovega odrekanja, talenta in odgovornosti njegove bližnje okolice. A tudi ni treba preveč zameriti: v času uspeha na Tour de France so bili vsi Slovenci Primož Roglič ali Tadej Pogačar, pred tremi leti pa Luka Dončić, pred desetletjem in pol pa vse Hrvatice – Janica Kostelić. Tako je to pri nas.
V malem je težko biti velik.
To so bile prve stvari, ki so mi prišle na misel, ko so objavili prvi antispektakel v novem letu, in sicer da so srbskemu in ...