Pred desetimi leti sem v eni od razprav na Združenju menedžer dejala: Če mi je v življenju kaj žal, mi je za to, da smo sindikati ves čas popuščali v imenu nekih višjih ciljev, kot so gradnja države, vstop v EU, prevzem evra. V začetku devetdesetih zaradi želje po čim višji zaposlenosti nismo pritiskali na plače. Sicer je res, da smo z višjo zaposlenostjo zagotovili več denarja za pokojninsko in zdravstveno zakonodajo in da smo s tem ohranili močno javno šolstvo, a mi je vseeno žal. Spomnim se, kako smo bili sindikati okrog leta 1993 veseli, ko smo dosegli prepoved stečajev. Z današnjega vidika je bila to ena največjih sindikalnih neumnosti. Mrtve konje smo želeli držati pokonci, to, da delavci nismo mogli na zavod za zaposlovanje, smo šteli za uspeh. Še okrog leta 2000 smo na ulicah zahtevali ohranitev podjetij za vsako ceno. Da je treba vsako podjetje za vsako ceno ohraniti, da ljudje na minimalnih plačah delajo stvari, ki jih nihče ne želi, ni več moje stališče. Mladina
Nepreslišano: Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov
Prvo krizo po osamosvojitvi smo še prebrodili delodajalci in sindikati v slogi, ker smo vedeli, da lahko novo državo zgradimo le skupaj. To obdobje se je končalo leta 1997, ko so zaposleni izgubili vpliv na delovanje podjetij. Stolčke je zasedla prva generacija direktorjev po osamosvojitvi, ki pa je zaupanje nepovrnljivo izgubila s tajkunizacijo. Ta izguba zaupanja je posledica spoznanja, da lahko kdo z znanjem zlorabi novo državo. Zdaj smo še vedno v tej isti zgodbi. Velja krilatica, da si neumen, če ne greš h koritu, ki se ti ponuja.
(Foto: Tomaž Skale)
