Tako je vsaj uradno začetnik cepljenja proti nalezljivim boleznim, angleški zdravnik Edward Jenner, konec 18. stoletja prvi opazil zanimiv fenomen, da ženske, ki so prišle v stik z vimeni molznih krav z mehurčki kravjih koz, redkeje zbolevajo za takrat hudo nevarno, a podobno boleznijo, črnimi kozami. Domneval je, da so te ženske zaradi stika s kravjimi kozami manj dovzetne za črne koze. In Jenner je prvi cepil kar s tekočino iz teh mehurčkov, sprva osemletnega dečka, nato pa še več otrok, med njimi tudi svojega sina. Črne koze so bile tedaj namreč zelo nevarne zlasti za otroke. Seveda je bil deležen hudih kritik za do tedaj nepreverjen in revolucionaren postopek, a se je izkazalo, da je imel prav. Kasnejši nesluten razvoj medicine je pripomogel k radikalnemu zmanjšanju obolevanja in smrtnosti zaradi mnogih nalezljivih bolezni prav zaradi takih herojskih in genialnih dejanj.

Kasneje so sledila odkritja številnih drugih cepiv, in to takih, s katerimi je bila dosežena trajna, z nekaterimi pa začasna imunost. Zato je tudi v sedanji pandemiji zmotno pričakovati, da bomo kar s cepljenjem izkoreninili »kugo« 21. stoletja. Vse od začetka cepljenja proti covidu-19 so se vrstili številni strokovni članki o tem, da prvo cepljenje nudi tolikšno in tolikšno zaščito, drugo nekoliko večjo, tretje še večjo, in domnevamo lahko, da bodo potrebna tudi naslednja poživitvena cepljenja.

Dvomi o učinkovitosti cepljenja so povsem neupravičeni. Najpomembnejši dosežek cepljenja je, da bi morebitna bolezen, ki bi doletela kogarkoli, ki je ali bo cepljen, potekala z lažjo klinično sliko in manj hudimi trajnimi posledicami.

Zdravniki se še kako dobro zavedamo, da v medicini marsikaj ni stoodstotno zanesljivo, vemo pa, da je nekaj manj, nekaj bolj zanesljivo. Tudi s prvim res učinkovitim antibiotikom penicilinom so bila rešena številna življenja, a Alexander Fleming, ki je ta antibiotik povsem naključno odkril leta 1928, ni slutil, da bo s tem antibiotikom rešeno toliko življenj. Pa ni bilo čudežno zdravilo, ki bi bilo vedno učinkovito in brez zapletov. In tako je tudi s preostalimi zdravili, ki jih je v Sloveniji registriranih okoli 3000.

Ena največjih neznank v medicini je, zakaj smo nekateri bolj dovzetni za nekatere bolezni, drugi manj. Tako se pri nekaterih sorodnikih pogosteje pojavljajo neke vrste raka, pri drugih pogosteje srčno-žilne bolezni, pri tretjih nevrološke bolezni, itd.

Iz dneva v dan si sledijo nova in nova spoznanja, a dejstvo je, da povsem zanesljivo ne moremo ničesar napovedati, ampak govorimo le o večji ali manjši verjetnosti za nagnjenost do neke bolezni. Mnogo vemo o mutacijah ali genskih anomalijah, ki so povezane z nekaterimi boleznimi, in ravno s pomočjo znanosti je že danes mogoče pozdraviti marsikatero gensko anomalijo.

Pri sedanji pandemiji je vsaj zame še vedno velika neznanka, zakaj nekateri ljudje, ki so predhodno zdravi, zbolijo s tako hudo prizadetostjo pljuč, ki je pogosto usodna.

Podobne bolezni poznamo že dolgo in največkrat povzročitelja sploh ne uspemo najti. Poznamo pa podobne, tako imenovane intersticijske pljučnice, katerih vzrok poznamo in jih znamo bolj ali manj uspešno zdraviti, vendar je to spet odvisno tudi od obrambnih sposobnosti posameznika. Vsak bolnik je individuum zase in ni mogoče kar preprosto posploševanje ter razmišljanje, češ, jaz sem mlad in zdrav in imam dober imunski sistem, zato ne morem zboleti. Sam sem imel skozi svojo delovno dobo veliko stikov s hudo bolnimi pljučnimi bolniki, a le enkrat, v prvem letu dela na Kliniki Golnik, sem hudo zbolel z, domnevam, neko virozo, medtem pa so moji sodelavci pogosto zbolevali za številnimi drugimi okužbami (tudi tuberkulozo ali okužbo, povzročeno s tako imenovano mikoplazmo, ki sodi med atipične bakterije), in še danes ne vemo, zakaj. Ali je bil naš imunski sistem v času obolevanja kakorkoli oslabljen, ali so bili patogeni mikroorganizmi bolj patogeni, ali oboje, ali kaj tretjega. Kje in kako s(m)o se okužili, največkrat nismo uspeli ugotoviti. Danes je vsaj za tuberkulozo mogoče najti povezavo med enim in drugim bolnikom, za viruse pa to verjetno ne bo nikoli mogoče, ampak bomo govorili le o večji ali manjši verjetnosti izvora okužbe, kar velja tudi za »wuhanski« virus.

Zelo nestrokovno je prepričanje, da se na prostem ne moremo okužiti. Res je najbrž, da je možnost okužbe na prostem znatno manjša, ni pa je mogoče povsem izključiti. Zato ni presenetljivo, da so ponekod uvedli obvezno nošenje mask (denimo v sosednji Italiji) tudi na prostem. To ima vsekakor določen smisel, saj vemo, da se povzročitelji kužnih bolezni lahko širijo tudi na prostem, in ne samo v zaprtih prostorih. Kolikšna je verjetnost, da se lahko okužimo, pa najbrž ne bomo nikoli uspeli ugotoviti.

Naj za konec pojasnim še nekaj. Pogosto celo zdravniki operirajo s podatki, kako velika je bila smrtnost pri nekaterih drugih boleznih v preteklosti. Tako je kuga ali »črna smrt« v srednjem veku po nekih ocenah zahtevala smrt okrog tretjine evropskega prebivalstva. Pred to epidemijo je menda v Evropi vladala huda lakota, vojne pa so bile tako ali tako stalnica v zgodovini človeštva. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da takrat še ni bilo nikakršnega učinkovitega zdravljenja niti z antibiotiki, kaj šele predihavanja z aparati za umetno dihanje, da preostalih načinov zdravljenja, s katerimi danes razpolagamo, niti ne omenjam. Zato je primerjava smrtnosti zaradi nalezljivih bolezni nekoč in danes povsem nesmiselna in zavajajoča. In drug nič manj pomemben razlog, zakaj je smrtnost taka, kot je, je to, da bolezen prej odkrijemo in prej zdravimo, še preden se razvije v vsej svoji silovitosti. Tudi zaradi zgodnjega odkrivanja asimptomatskih ali manj simptomatskih bolnikov vlagamo toliko naporov v testiranje čim večjega števila ljudi.

Torej, dvom o dvomu je upravičen, če temelji na znanstveno preverljivih in ugotovljenih dejstvih. Govorjenje kar tako vsepovprek in na pamet pa je nestrokovno, zavajajoče in škodljivo za posameznika ter skupnost. Apeliram na vse, naj ne podcenjujejo dosežkov znanosti, saj je znanost v prvi vrsti v službi človeka.

Prim. dr. MARJAN FORTUNA