Znanost se ne sme (preveč) poenotiti

Pohvalno je, da se je znanost, globalno gledano, na točki hitrega razvoja cepiv znotraj covidne pandemije poenotila, da je stopila skupaj. To uspešno znanstveno zgodbo žal šibi vzporedno znanstveno ravnanje, ki nakazuje obrise znanstvenega dogmatizma. Vsaka znanost (vštevši stroko) se utemeljuje v lastnem protislovju, skozi razprostiranje prostora med znanim in neznanim. Temeljno stanje, v katerem se porodi sleherna znanost, je v izhodišču vedno neznano, kot nujen predprostor za kasnejše ustoličenje znanega, čemur spet sledi stopanje na naslednjo stopnico neznanega. Znanost mora dopuščati dvom in delovati odprto, ko se giblje na polju neznanega, in obratno, odločno mora zagovarjati znanstveno resnico znotraj polja znanega, a hkrati spet dopuščati dovolj znanstvene odprtosti za stopanje na naslednjo stopnjo neznanega. Modrost znanosti – da se izogne lastni dogmatičnosti – je v tem, da uspeva razločevati, kdaj se giblje po znanem in kdaj po neznanem terenu.

Modrost znanosti je v primeru spopadanja s covidno krizo pri nas pogosto padla na izpitu, če o tem posredno sodimo na podlagi medijskega komuniciranja predstavnikov strok, ki se z epidemijo najbolj neposredno ukvarjajo. Ni problem, da je besednjak teh strokovnih govorcev pogosto prežet z izrazi domnevanja (mislim, zdi se mi, smiselno bi bilo, pričakovati gre, težko je reči, čas bo pokazal) ali da se tu in tam sklicujejo na kristalno kroglo, ki bi utegnila poznati vse odgovore. S tem priznavajo gibanje znanosti po polju neznanega, zato je odsotnost jasnih in enopomenskih odgovorov sprejemljiva. Njihov dogmatizem se kaže v dvotirnem sporočanju, ko ob svoji strokovni ponižnosti izpovedujejo še nekakšno vzporedno absolutno vednost. Odkrito priznavajo, da ne vedo veliko ali da ne vedo dovolj o posamezni fazi oziroma vidiku virusa, a v isti sapi ne dopuščajo manevrskega prostora za strokovno pluralizacijo alternativnih strokovnih pogledov. Če bi povzeli in ubesedili vso dvotirnost njihovih protislovnih izjav med dveletnim trajanjem epidemije (glede virusa kot takega, PCR-testiranja, hitrega testiranja, mask, cepljenja, PCT-pogojev, vrst cepiv, odmerkov cepljenja, trajanja zaščite cepljenja, stranskih učinkov cepljenja, vrst imunosti, novih sevov in še česa), bi bile te izjave bolj na ravni vedeževalskega napovedovanja.

A pri tem bolj skrbi dejstvo, da ta dvotirna, nasprotujoča si sporočilnost naših arbitrov stroke ni slovenski unikum, temveč ima mednarodni domet. Poročanje v slovenskem primeru gre razumeti zgolj kot preslikavo mednarodne znanstveno-strokovne zmedenosti (ali načrtne preračunljivosti, težko je soditi) na nacionalno raven. Informacijska vloga naših predstavnikov stroke namreč ni tolmačenje (morebitnih) lastnih strokovnih pogledov, temveč izvajanje kurirske vloge prenašalca informacij in njihovega strokovnega tolmačenja pri preslikavi z mednarodne na nacionalno raven. Covidna kriza je strokovno obravnavana globalno in tako se zdi orkestrirana navzdol. Zato bega dejstvo, gledano globalno, da obstaja nabor strokovnih pogledov na faze in vidike covidne pandemije, sploh se strokovni spopadi odvijajo na polju vloge cepiv in (ne)smiselnosti masovnega globalnega cepljenja. Vseeno pa v osrednjih medijih regionalnega ali nacionalnega dometa praviloma prevladuje enovita znanstvena resnica o videnju covidne pandemije (ki se znotraj posameznih držav lahko kvečjemu razlikuje v manjših obstranskih odtenkih).

Predstavniki najbolj poklicanih znanosti in strok, ki se v osrednjih regionalnih in nacionalnih medijih pojavljajo, so praviloma privrženci (razen zelo izjemoma) te uradno prevladujoče znanstvene resnice. Preseneča, da na medijskem meniju ni stalnih strokovnih razprav med znanstveno pozicijo in opozicijo (če uporabimo politični žargon). Torej, med tisto elitno strukturo strokovnjakov, ki so v objemu uradne znanstvene resnice, in vsemi preostalimi strokovnjaki z drugačnimi strokovnimi izhodišči ter stališči. Slednji svojo strokovno resnico oznanjajo na spletnih družbenih omrežjih in se jim pogosto prilepi etiketa Facebook doktorjev, kvazistrokovnjakov ali celo teoretikov zarot, njihovi znanstveni dvomi pogosto obveljajo za herezijo.

Družbena omrežja resda proizvedejo marsikaj, a vseeno gre razlikovati med dvomom mnogih o obstoju samega virusa in znanstvenimi prispevki strokovnjakov, ki so še pred covidno krizo uživali velik ugled znanstvene skupnosti. Argument, da bi bolj frontalna strokovna razprava v medijski sferi pri ljudeh sprožila še večjo zmedo glede tega, kateremu strokovnjaku zaupati, v odnosu do ljudi zveni podcenjujoče in jih zreducira na raven pridnih ovčic, ki naj samo nekritično sledijo uradni znanstveni resnici, četudi v njej opažajo vse več zdravorazumskega protislovja.

Če se znanost preveč na silo poenoti in odrine del drugače misleče znanosti, dobimo monopol nad znanstveno resnico in zametke dogmatičnega ravnanja. Znanost se v takem primeru nevarno približa religijskim doktrinam, v katere je treba verovati in zaupanje v njih ni potrebno. Znanstvenemu dogmatizmu daje dodaten veter v jadra še politična oblast, ko se v pasivni drži skriva za stroko in tehta javno razpoloženje ter v luči prihajajočih volitev preračunljivo dozira ukrepe.

Razvojna stranpot individualizma

Splošno uveljavljeno prepričanje o prevladi individualnega bivanjskega stila pri današnjem posamezniku zahteva resno preverbo. Covidna kriza posamezniku ponuja izziv, da svoj individualizem vsaj začasno obesi na klin in se zavoljo epidemije pridruži solidarnostni nuji po poenotenju, po tem, da stopimo skupaj. Tu se politični in strokovni odločevalci pri velikem deležu državljanov srečujejo z odporom do te parole, kar naj bi se odražalo tudi v nasprotovanju cepljenju. Tu se ne bomo posvečali domnevi, da nasprotovanje cepljenju generira tudi robustna aktualna politična oblast (kar do neke mere verjetno drži), temveč želimo osvetliti globlji vzrok tega, da pri posamezniku nastaja tak odpor.

V igri je dogmatizem, ki sega na polje tolmačenja samega razvoja, kar covidna situacija nehote dodatno razgalja. Ta razvojni dogmatizem ni slovenska posebnost, temveč razvojna realnost današnjega časa, sploh razvitih delov sveta. Neizpodbitna gotovost, po kateri naj bi v sodobni družbi prednjačili pomen in interesi posameznika, skrb za skupnost in družbo pa naj bi bila v ozadju, v veliki meri ponuja popačeno podobo. Domnevno posameznik resda živi v dobi tovrstnega individualizma, kar mu do možne mere omogoča pluralizacijo pogledov, ravnanj, verovanj, predvsem v luči primarne skrbi zase. Vendar to pluralno svobodo znotraj tolmačenja razvoja monopolizira razvojna paradigma rasti, ki je vnaprej družbeno dirigirana in miselno (s)programirana. Posamezniku se zapoveduje rast na vsakem koraku, kar še zdaleč ni zgolj gospodarsko-finančni fetiš poveličevanja dobička, profita, tekmovalnosti, temveč je to bivanjska podstat, ki je vse bolj zažrta v drobovje in vse pore družbenega ustroja.

Ustoličenje družbe na podmeni vsesplošnega tekmovalnega prizorišča (znotraj polj rasti – osebne, organizacijske, gospodarske, kulturne, sektorske, področne, regijske…) resda deluje, kot da gre za individualistično družbo, a je paradoks v tem, da se posameznik pelje na tem drvečem vlaku brez postajališč in da je z vlaka možno samo skočiti, ne pa tudi normalno izstopiti. Zato njegov skok s tega enoumnega razvojnega vlaka, denimo v smeri stremljenja k poglobljenemu iskanju pravice, resnice, etike, humanistične transcendence, spominja na donkihotsko početje in je vse prepogosto deležen družbenega posmeha ter ožigosan z naivnostjo. Vse skupaj skratka spominja na nekakšen razvojni kolektivizem, kar z individualizmom, razen na prvi pogled, nima nobene zveze.

Posameznik se mora v luči prebijanja do pravega individualizma najprej miselno razprogramirati, odmakniti, ločiti od tega kolektivnega razvojnega enoumja, od dirigirane in zapovedane rasti na vsakem koraku in za vsako ceno. Šele nato lahko uzre in izgrajuje svojo (p)osebnost ter se posledično trudi v tako prebujeni posameznosti delovati znotraj občestva skupnega in skupnostnega.

Od tu utegne izhajati globlji odpor pri ljudeh do poenotenja, do »stopanja skupaj«, v zvezi s čimer jim je v očitajočem slogu zapovedano, naj pozabijo na svojo individualistično, egoistično nrav in se vedejo solidarno (zanemarimo tu komunikacijski zdrs političnih in strokovnih odločevalcev, da to »stopanje skupaj« enačijo z aktom cepljenja in slednjega prikazujejo kot sinonim odgovornega ter solidarnega ravnanja posameznika, in obratno). To pozivanje k »skupaj« – pa naj zavoljo sklicevanja na zdravje deluje še tako neoporečno – na globlji in manj zavedni ravni pri ljudeh lahko zazveni odbijajoče, mukotrpno in predvsem cinično. Covidna situacija namreč ljudi dodatno peha v razvojne kolektivistične scenarije (odete v prozoren plašč navideznega individualizma), ki nebrzdano in nesramno malikujejo moč, oblast, denar, razvrednotijo pa resnico, pravico, lepoto in edinstvenost človekovega bivanja. Ta okrepljena zavest je verjetno botrovala generiranju razvojnih premislekov ob začetku covidne krize o tem, v kakšno normalnost se želimo vrniti po zaključku epidemije, v staro ali novo, in kaj ta nova možna normalnost lahko sploh je. Nujno potrebujemo epidemijo dvoma, znanstvenega in razvojnega, da si bomo drznili to novo normalnost sploh (za)misliti.

TONI VRANA, proučevalec razvoja