Leta 1862 so v Pragi ustanovili telovadno društvo Sokol, kmalu zatem so začeli društva s tem imenom ustanavljati še v preostalih slovanskih deželah. V Sloveniji na primer že leta 1863. Sokolska društva so se kmalu začela povezovati v zveze na nacionalni ravni, prirejali so tudi množična srečanja, zlete, na katerih so se srečevali telovadci vseh slovanskih dežel pod Avstro-Ogrsko. Proti koncu 19. stoletja je sokolstvo preraslo že v pravo gibanje, vse bolj navzoča je bila tudi ideološka opredeljenost članstva. Sokoli so veljali za liberalno usmerjene naprednjake, kar je povzročilo preplah v konservativnih krogih. Ti so zaradi tega 1905. leta na občnem zboru Slovenske krščansko-socialne zveze (SKSZ) sklenili kot protiutež Sokolu ustanoviti lastno telovadno organizacijo, Orle. S tem je bil dan povod za nov razkol med Slovenci. Med Sokoli in Orli je bila ves čas navzoča napetost, v strankarskih časnikih so drug drugega obrekovali, zasmehovali, poniževali ter s prstom kazali na posamezne napake enih ali drugih. Sokoli so na primer Orlom dali poniževalno ime Čuki. Te napetosti so trajale do konca dvajsetih let preteklega stoletja, ko je Kraljevina Jugoslavija Orle ukinila ter ustanovila enoten Jugoslovanski sokol.

Čuki na Vrhniki.

Čuki so samo imenoma telovadna organizacija. – Klerikalci so ustvarili čukarijo, da bi imeli med mladino več agitatorjev in da bi oškodovali slovensko Sokolstvo, ne marajo pa, da bi se Čuki telesno in umstveno razvijali. Naravno je torej, da je telovadba pri Čukih zadnja stvar. Sokolu je telovadba prva stvar in uspeh sokolskega dela je pokazala sijajna zmaga pri tekmi v Pragi. Kako malo važnosti polagajo pri Čukih na telovadbo, to je pokazal zlet na Vrhniki. Proste vaje so delali jako slabo, o orodni telovadbi pa še govora ni. Sprevod je bil podoben velikemu pogrebu; vse je bilo tiho in mirno, nobenega navdušenja ni bilo, vse je bilo prisiljeno. Marsikdo se je z začudenjem vpraševal, kako da se dajo ti fantje tako izrabljati za klerikalne namene, ko jim čukalada niti telesno, niti umstveno nič ne koristi in ko vidijo, da se ljudje iz njih vendar samo norca delajo. (…)

Slovenski narod, 3. julija 1912

Z »Orli« je povsod izguba.

Za goste orlovskega tabora je bilo na Bledu pripravljeno po naročilu tamošnjega župana in kaplana v različnih restavracijah kosilo in večerja. Najemniki hotelov in gostilničarji so čakali s pripravljenim kosilom do 5. popoldan, a k obedu ni bilo nikogar. Tako so imeli n. pr. v hotelu Strgulc pripravljeno za 230, pri Petranu za 100 oseb in v Triglavu za 250, prišla pa jih ni niti polovica. Kake stroške so imeli samo s pripravo in kako škodo trpe, ker niso mogli uporabiti pripravljenih jedil. Zanimivo je, kdo bo to škodo povrnil, ker kaplan se je že izrazil, da oni ne plačajo nič, ker nimajo denarja, izletniki so pa že odšli. Kdo pač prevzame odgovornost za to: reditelji ali orlovska zveza ali tisti, ki je kosilo naročil? Blejčani se drugič pač ne bodo dali več od »Orlov« speljati na led.

Jugoslavija, 6. avgusta 1920

Vitezi duha.

Vse dni orlovskega tabora je liberalno občinstvo skušalo pokazati tujim gostom ono višino civilizacije, do katere jo je svobodomiselstvo srečno privedlo. Zakotna mariborska liberalna žurnalistika je odprla vse zatvornice svoje surovosti; kjer so se pojavljali posamezni vdeleženci tabora, so morali poslušati neumne zbadljivke, če jim je usoda prinesla liberalca na pot; kadar je najetim izzivačem spričo ogromnih naših množic upadel pogum, so pršili svojo svobodomiselno dolžnost z žvižganjem za plotom; ko se je vlak s Čehoslovaki in Hrvati vozil skozi Trbovlje, so svobodomiselni individui po edinem zdravem nagonu, ki jim je še ostal, zbežali tja, kamor spadajo, in so iz stranišča z brlizganjem pozdravili slovanske goste; ko so čehoslovaški Orli v vzornih vrstah korakali skozi Ljubljano, jih je ljubljanska svobodomiselna gospodična sprejela z besedami: »To so pa češki čuki!« Mi smo vse te sadove liberalne vzgoje pred svojimi gosti skrivali, kolikor smo mogli, ker smo se sramovali za nje, za Slovenijo, za našo državo. (…)

Ljudje, ki so nam žalibog sodeželani, so pa sami poskrbeli, da sramota, ki se imenuje slovenska svobodomiselna kultura, svetu ni ostala skrita. Na Bledu so bruhnile vse duševne sile, kar jih slovenski liberalizem premore, na dan in so se razodele v junaških dejanjih spričo tisočerih gostov. Francozi so odnesli seboj fotografije in spomin podžaganih mlajev, pretrganih električnih napeljav, dejanskega nasilja, zlivanja gnojnice ter podobnih činov, porojenih iz svobodomiselne hrabrosti. Tedaj nismo mogli nič več skrivati gostom, s kom prebivamo v isti hiši, in smo morali priznati, da smo sodržavljani te sodrge. (…)

Slovenec, 6. avgusta 1920

Obisk Orlov na Bledu

ne da miru klerikalnemu časopisju, ki prinaša cele stolpce o dogodkih na Bledu. Mi smo že konstatirali, kaj je bilo na Bledu, a klerikalci vpijejo in pretiravajo, kakor da se je zgodilo bogvekaj. Vzroka za to razburjanje ni težko najti. Klerikalce boli, da so bili sprejeti povsod tako hladno in s prezirom, v Mariboru so morali sami hoditi na kolodvor, da so pozdravljali udeležnike, ker meščanstvo tega ni hotelo. V Ljubljani se nikdo ni zmenil za Orle in vse njih goste in prijatelje, a to klerikalce najbolj boli, ker vedo s kakim navdušenjem je vedno Ljubljana sprejemala goste, ki so prihajali na razne Sokolske prireditve, a za Orle se nikdo ni zmenil, ko so se lomili po ljubljanskih ulicah. Ravnotako se ni zmenil za njih nikdo na Bledu, kjer jim niso dali niti čolnov, da bi se vozili po jezeru. (…)

Domovina, 9. avgusta 1920

Aretacija dr. Protulipca

Belgrad, 31. jan. Današnja Politika poroča iz Zagreba:

Načelnik bivše organizacije »Orlov« g. dr. Protulipac iz Zagreba, je bil danes aretiran, ker je prišla policijskim oblastem v roko korespondenca, ki jo je vodil dr. Protulipac z organizacijami in člani »Orlov«, ki so po zakonu razpuščeni, ker niso vstopili v Sokola kraljevine Jugoslavije. (…)

Slovenec, 1. februarja 1930

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib