Pred leti nas je v nekem manjšem slovenskem mestu po literarnem dogodku tamkajšnji župan povabil na večerjo. Bil je prijeten mož, ne več kot deset let starejši od mene, sproščen in duhovit, in bil je res zabaven večer. In ko smo se peljali domov in je nekdo povedal, da je župan član SDS, sem mislil, da me vleče za nos. Ne pred tem večerom ne po njem nisem namreč sedel za mizo z nobenim vidnim članom SDS, poslancem ali županom, saj so se me ti od nekdaj izogibali, kot bi imel covid, gripo in ošpice obenem. Še desnosučni veleposlaniki so ob mojih obiskih njihovega mesta praviloma čudežno za nekaj dni izginili, da niti njihovi sodelavci niso vedeli, kam. Tu pa je bil esdeesovec, ki se je po svoji volji družil z menoj, zloglasnim čefurjem, jugoslovenarjem in skrajnim levičarjem.
Pojasnili so mi, da župan ni noben mahnič ali grims, temveč je povsem v redu človek, a da je pač hotel biti župan in da je imel to smolo, da je lahko v njegovem mes...
